Pomemben korak naprej pri snovanju skupne razstave v bloku 17 v Auschwitzu
Pri postavitvi stalne razstave držav naslednic nekdanje Jugoslavije v bloku 17 v Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau se vendarle nekaj premika. Jutri bodo slovenski predstavniki na sedežu Unesca v Parizu podpisali meddržavni sporazum in s tem utrdili namero o razstavi, ki bo počastila spomin na taboriščnice in taboriščnike, zaprte v omenjenem koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno.
Maja leta 2022 je slovenska vlada sprejela pobudo za sklenitev sporazuma o financiranju ponovne vzpostavitve skupne stalne razstave v tako imenovanem Jugoslovanskem bloku. Kot so za Delo zdaj pojasnili na ministrstvu za kulturo, se je »projekt postavitve skupne stalne razstave v zadnjih dveh letih nadaljeval po vsebinski plati, z dopolnjevanjem predloga slovenskega dela razstave in sodelovanja s partnerji, predvsem fundacijo Herman«.
Na ministrstvu so dodali, da so usklajevali meddržavni sporazum s preostalimi državami naslednicami – Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Severno Makedonijo, Srbijo in Črno goro. Generalna direktorica Unesca Audrey Azoulay je na prošnjo držav sprejela vlogo depozitarja sporazuma, s čimer je »potrdila pomen vzpostavitve skupne države kot dejanja spomina in zaveze sodelujočih držav, obenem pa potrdila dosedanjo vlogo organizacije, ki je v procesu nastopala kot spodbujevalec dialoga«. Ta se je vlekel dolga leta, saj je bilo v nekaterih državah naslednicah za postavitev nove razstave več politične volje kot v drugih.
Dopolnitve scenarija za slovenski del razstave – zasnovala ga je zgodovinarka Kaja Širok s sodelavci – so lani pod vodstvom ministrstva za kulturo pripravili strokovnjaki Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije ter Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor ter jih skupaj z dodatnim gradivom oddali mednarodnemu uredniškemu odboru, ki pripravlja skupno razstavo. V sodelovanju s Fundacijo Herman so pripravili dodatno gradivo, posnetke in fotografije še živečih pričevalk. Potrditev skupnega scenarija je izhodišče za pripravo skupne stalne razstave, ki jo že pripravljajo oblikovalci in sodelavci arhitekturnega studia Daniela Libeskinda.
Poenotenje pri scenariju in financiranju
Nekdanja skupna razstava v bloku 17 je bila postavljena do leta 2009, za javnost pa zaprta že od razpada nekdanje skupne države. Države naslednice dolgo časa niso našle skupnega jezika, kakšen naj bo scenarij razstave in kaj bo v ospredju. V Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau so namreč vztrajali, da mora biti razstava skupna, saj so takratne žrtve prihajale iz Jugoslavije, pri tem pa državam naslednicam naložili tudi stroge pogoje, kaj se lahko na razstavo uvrsti in čemu se morajo izogibati.
Na ministrstvu za kulturo so zdaj pojasnili, da »dogovor s sodelujočimi državami ureja poseben meddržavni sporazum, ki določa obveznosti podpisnic v povezavi z obnovo skupnih prostorov bloka 17, ki jih je že prevzela Avstrija, postavitvijo skupne razstave, s kasnejšim vzdrževanjem prostorov in drugimi povezanimi stroški«.
Delež delitve stroškov je določen po nasledstveni formuli, po kateri je Republika Slovenija dolžna prevzeti 16 odstotkov vseh obveznosti. Obnova bloka je ocenjena na skupaj en milijon evrov, enak strošek je predviden tudi za postavitev skupne razstave; Slovenija bo torej prispevala dvakrat po 160.000 evrov.
Pogodbenice skupaj financirajo tako razstavo kot tudi vzdrževanje in druge stroške, povezane z izvedbo stalne razstave po že omenjenem nasledstvenem modelu. Prihodnji stroški vzdrževanja bodo urejeni v ločenih dvostranskih sporazumih, ki jih bo Spominski muzej Auschwitz-Birkenau sklenil s posameznimi pogodbenicami: »Te bodo stroške vzdrževanja poravnale neposredno Spominskemu muzeju Auschwitz-Birkenau enkrat na leto na podlagi prejetega računa, in sicer od prvega leta odprtja stalne razstave in v skladu z oceno stroškov, ki jo predloži državni muzej.«
Glede povrnitve stroškov Avstriji, ki je obnovila celotni blok 17, so na ministrstvu pojasnili, da je »meddržavni sporazum podlaga tudi za povrnitev stroškov obnove in vzdrževanja skupnih prostorov bloka 17, ki jih je financirala Republika Avstrija z donacijami poljski Fundaciji Auschwitz-Birkenau. Povračilo sredstev se bo izvedlo najpozneje dve leti po zadnji ratifikaciji sporazuma v skladu z ločenimi sporazumi, ki jih vsaka pogodbenica sklene s Fundacijo Auschwitz-Birkenau.«
Iz slovenskega prostora prepeljanih 2600 ljudi
Eno glavnih vprašanj pred in med snovanjem skupne razstave držav naslednic je bilo, koliko Slovenk in Slovencev je bilo prepeljanih v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau in koliko jih je tam umrlo.
Po podatkih najobsežnejšega slovenskega dela o tej temi, zbornika Auschwitz-Birkenau: KL, koncentracijsko taborišče iz leta 1982, je bilo v taborišču zaprtih 2342 prebivalk in prebivalcev tedanjega slovenskega območja, vključno z zamejskimi Slovenci. 1331 jih je po podatkih iz zbornika umrlo. A po novejših raziskavah zgodovinarjev je bilo iz Slovenije prepeljanih okrog 2600 ljudi, umrlo jih je približno 1600.
Zgodovinar Boris Hajdinjak, vodja Sinagoge Maribor, je poudaril, da si prav omenjeni (najbolj) zaslužijo, da bi bila nova stalna razstava čim prej postavljena. Težko je sicer verjeti, da bi se to lahko zgodilo že prihodnje leto, ko bo svet zaznamoval 80. obletnico konca druge svetovne vojne in osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je pred četrtkovim podpisom sporazuma v Parizu povedala, da je »izredno pomembno, da ohranjamo spomin na vse pobite, na trpljenje Slovencev in Slovenk ter drugih pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih narodov, ki so bili internirani in doživljali nezamisljive grozote izključno zaradi svoje narodne pripadnosti ali političnega prepričanja. Dolžni smo pripovedovati njihovo zgodbo v spomin in opomin, da se kaj takega nikoli več ne bi zgodilo.«
»Skupni scenarij za stalno razstavo bo moral skozi dve strogi siti – Unescovo, ker je spominski muzej danes pod njegovo zaščito, in skozi poljsko sito. Obe instituciji sta resni, strogi in strokovni. Ne bosta dopustili, da bi se s skupnim scenarijem hitelo,« je še poudaril Boris Hajdinjak. Celo Avstrijci – ena sama država – so potrebovali deset let, da so postavili novo razstavo.
