Vsak poteg s svinčnikom kot molitev za tiste, ki so izginili v pepelu
Poljski scenograf in kostumograf Marian Kołodziej je leta 1993 preživel hudo možgansko kap. Začel je risati prizore iz svoje mladosti, o kateri do takrat (čeprav je bil star več kot sedemdeset let) ni govoril skoraj z nikomer. V dvanajstih letih je ustvaril več sto risb, ki prikazujejo njegove spomine iz koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Tja so ga z vlakom pripeljali kot osemnajstletnega mladeniča, iz njega se je vrnil kot starec. Prav shirani starec z udrtimi očmi je vodilni motiv razstave Okvirji spomina. Labirinti, ki je na ogled v kleti frančiškanskega samostana v vasi Harmęże na jugu Poljske.
Razstava je na ogled že od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, a je o njej malo slišati, precej neznana je tudi obiskovalcem Spominskega muzeja Auschwitz-Birkenau. Kar je škoda, ker je razstava pretresljiva in tako zelo zareže v srce in misel. Na risbah so podobe, ki so tičale v avtorju od konca vojne, vendar je bila izkušnja s taboriščem tako huda, da sta šele možganska kap in morda posledično (povrnjeno) zavedanje o lastni umrljivosti v njem sprožila potrebo, da Auschwitz spusti na plan.
Napol paraliziranemu je risanje, pri katerem mu je pomagala žena, pomenilo nekakšno terapevtsko vajo; čistil se je s tem, ko je s svinčnikom pripovedoval, kaj se je dogajalo med vojno. V tistem drobcu časa, ki mu je še ostal, je to zgodbo moral povedati. »Nosil sem masko,« je tik pred smrtjo opisal obdobje pred kapjo – kljub zavezi, ki jo je dal sojetnikom. Da bo namreč spregovoril o njihovem trpljenju, če bo preživel vojno. »Vsak poteg s svinčnikom je molitev za tiste, ki so izginili v pepelu,« je dejal. In teh je bilo več kot milijon.
Marian Kołodziej s taboriščno številko 432 je bil v Auschwitzu zaprt od prvega dne obstoja taborišča, pomagal ga je graditi – vmes so ga sicer prepeljali tudi v taborišča Gross Rosen, Buchenwald, Sachsenhausen, nato spet v Auschwitz. Konec vojne je dočakal v Mauthausnu. Avtor obiskovalca že pri vhodu v klet, kjer je razstava, opomni, kam vstopa. V majhen, utesnjujoč vagon, v kakršnem so ga s sotrpini odpeljali v taborišče.
Človek se nato sprehaja med risbami, nenehno obkrožen z očesi, narisanimi po stenah, stropu, lesenih podpornih stebrih. Povsod so, opazujejo ga in mu trkajo na vest. Ujetniki v taboriščih nikoli niso bili sami, nikjer ni bilo prostora, kjer bi se – četudi le za sekundo – lahko skrili pred drugimi. Še stranišča so bila skupna, razčlovečenje in ponižanje sta bila popolna. Individuum je izginil v gneči ljudi, ki so bili zgolj številke, ne živa bitja z imenom in priimkom.
Obiskovalec mora nenehno paziti, kje stopa, saj so risbe tudi na tleh, med koščki zdrobljenega stekla in kamni. Kaj je s steklom želel sporočiti avtor? Morda to, da je človek, ki ne more ubežati svoji lastni usodi, človek, ki je za vekomaj zaprt v taborišču, četudi se je leta 1945 fizično rešil iz njega, počen. Razbit na kosce. Na lesenih površinah so z belo kredo narisani obrisi trupel, ki asociirajo na ameriške kriminalke o forenzikih. Labirinti nikakor ni tipična razstava, saj v človeku sproži več vprašanj, kot mu ponudi odgovorov.
»To ni razstava, to ni umetnost, to so besede, ukleščene v risbo. Prosim, preberite jih, jaz jih nisem mogel izgovoriti petdeset let,« je nekoč dejal Kołodziej. Po vojni je uspešno končal študij na Akademiji za likovno umetnost v Krakovu in leta 1950 diplomiral iz scenografije. V štiridesetih letih delovanja je ustvaril scenografije za številne predstave in filme, sodeloval je tudi z Adamom Hanuszkiewiczem, Kazimierzem Kutzem in Stanisławom Różewiczem.
Kako ostati človek?
Avtor in »njegov« Auschwitz sta nenehno v očesu obiskovalca razstave. V njegovem svetu sta, v njegovi duši in glavi, človek jima ne more ubežati, kar ga hromi, hkrati pa tudi ne more umakniti pogleda z risb. Na trenutke je na razstavi vsega skupaj preveč – preveč podob, preveč groze –, a to je najbrž tisto, kar je želel avtor poudariti: tudi v koncentracijskem taborišču je bilo vsega preveč – trpljenja, smrti, trupel –, a ljudje tam temu niso mogli ubežati.
Razstava je pretresljiva in vseobsegajoča, ubije duha, a s tako temo (naglas bi bil lahko na e-ju, a tudi na o-ju), kakršna je Auschwitz, drugače tudi ne more biti. Velika večina risb je črno-belih, le nekaj barvnih – te predstavljajo srečne trenutke, ki niso, ne morejo biti povezani z Auschwitzem, so spomini na čas pred letom 1939. V umetnikovih risbah so poudarjeni umazanija, lakota, bolečina, trpljenje, kanibalizem – vodnica po razstavi je poudarila, da je bil Kołodziej od izkušnje s taboriščem vegetarijanec –, vendar je na njih prostor tudi za prijateljstvo in kolegialnost.
Kołodziej je večkrat opozoril, da Auschwitza ne bi preživel brez pomoči prijateljev, ki so mu stali ob strani. Grozljivo naključje je hotelo, da so ga prisilili s samokolnico voziti trupla v krematorij – pod kupom mrtvih teles je nekoč ležal njegov dobri prijatelj. Ena od risb prikazuje skrušenega Mariana, ki na rokah nosi prijateljevo truplo. Sam ga je predal možem, ki so polnili peči, ter tako poskušal počastiti njegov spomin.
Kako v takšnem okolju ostati človek? Mnogim je uspelo. Med njimi je bil duhovnik Maksimilijan Kolbe, ki je nekega dne stopil iz vrste za poziv in prevzel mesto ujetnika Franciszka Gajowniczkega, obsojenega na smrt. Svoje življenje je ponudil v zameno za moškega, ki je imel družino, in mu s tem rešil življenje. To je bilo dejanje, ki je navdihnilo celotno taborišče, še zdaj vodniki v Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau obiskovalcem posebej poudarjajo to zgodbo – dejanje izjemnega poguma in ljubezni do bližnjega, ki je ne nazadnje temelj krščanstva.
Kołodziej je na eni od pretresljivih risb upodobil kup obrazov z ogromnimi, udrtimi očmi, nad katerimi se dviga glava patra Kolbeja, kot bi bil že takrat svetnik. S taboriščno številko 16670 je Kolbe poleg avtorja drugi protagonist razstave. Papež Janez Pavel II. je oktobra leta 1982 duhovnika kanoniziral in ga razglasil za svetnika.
Razstava Okvirji spomina. Labirinti je svojevrstna oporoka umetnika, ki je večino svojega življenja v sebi zadrževal zgodbo, obsojeno, da nekoč pride na plan. Pri tem je pomenljiva Kołodziejeva želja, da bi po smrti njegov pepel raztresli nad Birkenauom. »Auschwitz je bil v meni od konca vojne, zato želim jaz za zmeraj ostati v Auschwitzu,« je njegove besede citirala vodnica po razstavi.
Ker je raztros pepela nad taboriščem prepovedan, so ga pokopali v kleti frančiškanskega samostana, v kateri je – po predhodni napovedi – na ogled njegovo življenjsko delo. Zakaj je umetnik izbral klet samostana, ko pa bi mu vrata najbrž odprla marsikatera svetovno znana galerija? Zakaj razstava ne domuje v Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau?
Frančiškanski menih Marek Kowalcze je za Delo dejal, da so si frančiškani vse od leta 1994, ko je Kołodziej razstavljal v Gdansku, prizadevali, da bi bilo njegovo delo trajno na ogled v Harmężah: »To je izjemno dragoceno pričevanje enega prvih taboriščnikov o tem, kaj se je dogajalo za bodečo žico Auschwitza. Avtorjev nenehni umetniški dialog s patrom Maksimilijanom Kolbejem, ki je bil nekakšen hermenevtični ključ do razumevanja in duhovnega sprejetja vsega, kar je sam doživel v Auschwitzu, pa je bil drugi razlog.« Kowalcze je poudaril, da je bil Kołodziejev cilj posvariti prihodnje generacije pred ponovitvijo enega najmračnejših delov zgodovine.
Njegova razstava je dramatično trkanje na vest obiskovalcev Labirintov, naj se izogibajo dejanjem, ki teptajo dostojanstvo sočloveka.
