Mesto kot preročišče, v sredi pa Žogica Marogica

Mineva prvi mesec 36. Grafičnega bienala Ljubljana, ki praznuje sedemdesetletnico obstoja, kar ga umešča med najstarejše mednarodne bienalne prireditve na svetu. Letošnja kuratorka je španska filozofinja in umetnostna zgodovinarka Chus Martínez.

Bienale se snuje pod naslovom Orakelj: o domišljiji in svobodi, s čimer se dotika nezavednega, astrološkega, magičnega in mističnega ter s tem znova umešča umetnost v prostor transcendentalnega. Kot so zapisali organizatorji, »na bienalu trdimo, da je vsaka umetnostna in kulturna prireditev hkrati tudi orakelj, torej območje, na katerem lahko razmišljamo in premlevamo o tem, kako je mogoče ustvariti skupno dobro, kako udejanjiti dobro življenje, utemeljeno na skupnih vrednotah«.

Kuratorka Chus Martínez je v središče svojega oraklja postavila Žogico Marogico, ikonično lutko Ajše Pengov, ki je na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana stopila leta 1951 in na njem še vedno živi. Lutka kot (tudi) simbol vprašanja o nadzoru se tako vpenja v letošnji kuratorski premislek o svetu, v katerem živimo, o svetu, v katerem, kot je zapisano v uvodniku bienala, potrebujemo mir, ki »je mogoč le, če imamo radi svet, v katerem živimo, kar je dandanes izjemno zahtevna naloga. In ravno to je tisto, česar se želimo skupaj naučiti na tej razstavi.« Rahlo naivna in skorajda kot konstrukt zasnovana povezava med Žogico in današnjo družbeno klimo se tako vrti okoli bitke med nadzorovanim in spontanim, morda bolj plodovitim načinom življenja.

Nova dela priznanih umetnikov

Na bienalu se predstavlja pester nabor kolektivov in umetnikov, ki se vpenjajo v široko paleto umet­niških praks, s katerimi obravnavajo spekulacijo, ekologijo, digitalno eksperimentiranje, tudi družbeno angažiranost. Umetniška dela, ki so jih v večini ustvarili posebej za bienale, razmišljajo o odnosu do prihodnosti, udejanjajo se na presečišču fikcije in resničnosti, domišljije in vizualne komunikacije.

Silvan Omerzu: Lutke so same po sebi skrivnostne

Na bienalu, ki bo trajal do 12. oktobra, se predstavljajo ustvarjalci in kolektivi Sinzo Aanza, Noor Abed, Gabriel Abrantes, Saelia Aparicio, Maria Arnal, Canan, Gabi Dao, Manca G. Renko, Grupa Ee, Miles Howard-Wilks, Joan Jonas, Jane Jin Kaisen, Ema Kugler, Nicole L'Huillier, Svetlana Makarovič, Yarema Malashchuk in Roman Khimei, Manuela Morales Délano, Eduardo Navarro, Ingo Niermann in Mayte Gómez Molina, Silvan Omerzu, Ajša Pengov, Nohemí Pérez, Juan Pérez Agirregoikoa, Vesna in Eugen Petrešin, Maja Petrović-Šteger, Sadie Plant, Tarta Relena, Renata Salecl, Kathrin Siegrist, Svetlana Slapšak, Mladen Stropnik, Olga Subirós, Derek Tumala, Aili Vint, Takeshi Yasura.

Različne kulturne, žanrske in geografske perspektive izbranih umetniških praks se tako združijo v mesto raziskave, razmisleka in javnega dialoga. Izpostavljena dela preizprašujejo odnos do časa, tehnologije, okolja in telesa ter nekako sobivajo med tradicijo in noviteto. Grafično in vizualno sporočanje postane prostor družbenega in filozofskega zastavljanja vprašanj, hkrati pa ohranja svoje estetsko močne prvine.

Gabi Dao: Sladka kri v stoječih vodah, 2025. MGLC Grad Tivoli

Instalacija kot meditacija

V Mestni galeriji Ljubljana razstavljene instalacije kličejo po lastnem življenju, predmeti iščejo načine vzbujanja animiranih asociacij, pri čemer se ta bienalna zbirka morda najbolj živo vpenja v orakeljsko idejo Žogice Marogice.

Čilska umetnica Nicole L'Huillier se predstavlja z Vadnico, serijo taktilnih in zvočno povezanih predmetov, ki kličejo po sodelovanju občinstva in mu tako ali drugače ponudijo skorajda meditativen prostor razmisleka o človeškem odnosu do neživega. Blazine, ki predejo, in srce, ki se ob dotiku strese, ustvarjajo svojevrstno performativno akcijo, umeščeno v sodobni kontekst razvoja performativnih objektov.

Nicole L'Huillier se predstavlja z inštalacijo Vadnica. FOTO: Patricia Chaparro

Španska umetnica Saelia Aparicio s podobno mislijo, a drugačnim pristopom, snuje delo V mežiku kolapsa, ki deluje kot nekakšna manifestacija hipnoze, ujeta med ploskim in 3D-svetom. Zasnova se vije okoli očesa kot oraklja, ki je zdaj ogledalo popačene podobe, zdaj ukrivljena zlata zenica.

Obe deli, ki ju združuje skupni razstavni prostor, se ukvarjata z raziskovanjem zaznavanja in utelešenja, čeprav to dosegata z različnimi formalnimi in materialnimi strategijami. Povezuje ju skupna občutljivost za mejne prostore med subjektom in objektom, živim in neživim, notranjim stanjem in zunanjo obliko. Medtem ko Nicole L'Huillier gradi interaktivna okolja, ki se zanašajo na neposredne fizične in zvočne povratne informacije, Saelia Aparicio gradi bolj izmuzljive, simbolne pokrajine.

Čilska umetnica vabi k poslušanju s celotnim bitjem

Svojevrstna estetsko izčiščena meditacija je tudi delo japonskega umetnika Takeshija Yasure destilirano, ki prav tako prostor emancipacije namenja predmetom samim, raje kot človeškim interpretacijam njihovega potenciala. Umirjena, poetična in kot rez natančna instalacija doživi vrhunec v izobešeni prosojni zastavi, ki jo avtor opiše kot predstavnico tistega, kar ne govori človeškega jezika – »tiha izjava tistih, ki so brez oblike in jih ni mogoče opredeliti«. Zaradi trenutnega stanja sveta sredi kataklizme prosojna izobešena zastava dobiva nove razsežnosti, neizbežno postaja predrugačen simbol. V svoji nepretenciozni preprostosti, a jasni nameri, tako ta zastavica postane najbolj produktiven premislek krovne teme bienala.

Iskanje raja

V Gradu Tivoli se kot ritual snuje instalacija Intrinzična vrednost turške umetnice Canan, ki v štirih sobah z bogato vizualno podobo preizprašuje vrednost lastne biti, vpete v družbeni sistem. Instalacija deluje kot svojevrsten theatrum mundi, utemeljen na bleščicah in svetlobnih učinkih, ki skupaj tvorijo podobe nekega raja, asociativno blizu krščanskim in islamskim, v katerem umetnica išče sočutje, usmiljenje, afiniteto, predvsem pa pravico do lastnega obstoja ter s tem demokracijo.

Canan: Kıymeti Zatiyye (Intrinzična vrednost), 2025, MGLC Grad Tivoli

V Švicariji avstralski umetnik Miles Howard-Wilks preizprašuje podobna vprašanja, toda drugače. Z izpostavljanjem banalnega, vsakdanjega, kot je javni potniški promet, išče svoj prostor, svoj raj v podobah, ki izpostavljajo soobstoj živega in neživega, pri čemer se tako živo kot neživo razplasti v raziskovanju medsebojnih odnosov: človek in žival, vlak in ­morje ...

Kathrin Siegrist: Skupna senca I, 2025, MGLC Plečnikov avditorij

Kathrin Siegrist je svoje delo umestila na prosto. Skupna senca se udejanji pred vhodom v Moderno galerijo in poleg Plečnikovega avditorija v tivolskem parku. V asociacijah cirkuškega šotora njeni instalaciji tema dvema prostoroma prinašata igrivost, iščeta načine, kako prostora narediti še bolj domačna. Tkanine, podvržene vplivom vremena in občinstva, delujejo kot večna odrska vaja, prostor, v katerem se umetnost šele bo zgodila, prostor, ki nenehno išče lastne potenciale.

Družbena problematika

V Moderni galeriji se je mogoče potopiti v filmske presežke Ema Kugler, ki v kuriranem izboru bienala morda najbolj temačno in groteskno interpretira krovno temo. Ob njej se snuje delo Noor Abed, ki med drugimi predstavlja dve fotografiji iz filma A Night We Held Between, posnetega v Palestini in navdihnjenega z njenimi tradicionalnimi plesi. Politično je v tej kombinaciji umetnic v istem razstavnem prostoru najmočnejše in najbolj jasno usmerjeno, saj se Ema Kugler s svojimi vizionarskimi podobami opustošenja in bolečine kruto splete z današnjostjo podob Noor Abed.

Velika nagrada grafičnega bienala palestinski umetnici Noor Abed

Na bolj humoren način podobne premisleke zastavi Juan Peréz Agirregoikoa z muralom Kdo skrbi za ta živalski vrt?, ki opozarja na dejstvo, da je največ naših problemov povezanih s spodletelo komunikacijo, v središču katere je seveda vedno znova belski človek. Njegovi vennovi diagrami na prvi pogled delujejo naivno, morda celo preveč igrivo zastavljeni, a prav zato uspešno prikazujejo enostavnost tragedije našega obstoja, preprostost zavzemanja stališča in ob tem njene hinavščine.

Vstop v poletne dni pregrete Ljubljane se tako vije kot hipnoza (nekega oraklja) estetsko dodelanega javnega sporočanja, ki ob bok najboljšim svetovnim umetnikom postavlja najboljše slovenske ustvarjalce in kaže na neizpodbitno kakovost, ki jo premore naš kulturni prostor.

Bienale se širi onkraj institucionalnih zidov, v skupne javne imaginacije, v upanju, da bo mesto postalo aktivni udeleženec v razvijajoči se komori idej, v oraklju bienala, ki upa in išče točko miru. Ali kot zapiše Chus Martínez: »Orakelj poimenuje in časti simbolni kraj, kjer se vsa bitja sprašujejo o smeri svojega življenja. Ker nam je mar za jutrišnji dan, smemo domnevati, da nam je mar tudi za to, da ostanemo živi, za svet v miroljubnem sožitju. Umetnost, pri čemer merimo na vsa področja umetnosti, predpostavlja obstoj neznatne, a zelo pomembne točke, na kateri je mogoče biti svoboden in sanjariti ter na kateri smemo zahtevati svobodo in mir.«