Čilska umetnica vabi k poslušanju s celotnim bitjem

Z zvočno instalacijo Vadnica (Rehearsal Room) se na Grafičnem bienalu Ljubljana predstavlja čilska interdisciplinarna umetnica in raziskovalka Nicole L'Huillier (1985), ki živi v Nemčiji. Iz medijskih umetnosti in znanosti je doktorirala na prestižnem Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT), ukvarja pa se s tem, kako zvoke in vibracije uporabiti kot osnovne gradbene materiale.

Kako lahko zvok oblikuje naš občutek o tem, kdo smo in kako se povezujemo z drugimi, na načine, ki jih podobe ali besede morda ne zmorejo?

V svetu, v katerem je vse v nenehnem nihanju, so zvoki in vibracije bistveni za razmišljanje in življenje. Resničnost je vibracijska membrana, v kateri je vse v nenehnem resonančnem odnosu. Zvoki in vibracije nas kot neločljivo povezane sile učijo o svetu dinamike, nerazdružljivosti, nenehnega preoblikovanja in s tem nedoločenosti. Življenje je skupinski jam session v teku, in ko se uglasimo s to idejo, se naučimo pomena pozornosti ter kako bistveno je poslušati, sprejemati, ­vibrirati, resonirati in ­transducirati.

Zvok vibrira naše kosti, trese naše meso, se giblje skozi nas in onkraj nas kot nevidna vibracijska membrana. Nasprotno pa podobe tvegajo, da se oprimejo okulocentričnih pogledov na svet, ki ohranjajo določeno razdaljo in površinsko objektivnost. Zvok se nanaša na globoko subjektivno potopitev v neizmerljivo in hrupno, kjer so motnje in izguba jasnosti lahko zelo plodna tla. V tem zvočnem vesolju so seveda besede pomembne, vendar ne le na statičen način, ki se zanaša izključno na jezik in razlago, temveč tudi zaradi transduktivnih in resonančnih zmožnosti teh energij, ki lahko razkrijejo druge jezike in druge kode, utripajoče jezike, utripajoče kode.

V osrčju zvočne instalacije ­Vadnica so tako imenovani sanjski bobni. Kaj so in kako delujejo?

Sanjski bobni so skulpturni inštrumenti z elastičnimi membranami, ki delujejo kot mikrofoni in oscilacijski prostori. Odzivajo se na dotik, glas in vibracijo ter interakcijo pretvarjajo v zvok. Ti zvoki so digitalno obdelani in ponovno vneseni v prostor, s čimer oblikujejo okolje, uglašeno na možganske frekvence, povezane s sproščanjem, meditacijo in sanjanjem. Kot inštrumente jih igramo in postanejo bistveni elementi jam sessiona. Kot vmesniki poslušajo in prenašajo – postanejo stične točke med telesi, stroji, zvoki in prostorom. So inštrumenti kolektivnosti in vmesniki med področji budnega in sanjskega življenja. So del večje povratne zanke, ki omogoča soustvarjanje med ljudmi in stroji ter logiko sanj, da lahko skupaj vadimo resničnost.

Doživljanje zvoka v skupnostnih okoljih je za Nicole L'Huillier vedno preobražajoče. FOTO: Jimmy Day

V instalaciji je boben opisan kot prag med svetovi. Kaj po vašem naredi ta inštrument poseben?

Boben je membrana – komunikacijska meja, pregrada, ki je hkrati most. Pretvarja udarec v ton, gibanje v resonanco. Simbolno predstavlja srce, ustvarjalni potencial utripa, prvi zvok, ki ga slišimo v maternici. Zvočno ponuja tako ritem kot prostornost, njegove vibracije pa so v različnih kulturah uporabljali za vzbujanje transa, potovanja in zdravljenja. Moji bobni so tehnološki portali – njihova preprostost in resonanca vsebujeta ogromno zmožnost preobrazbe.

Tu gesta postane odmev, kjer ne poslušamo le zvoka, temveč tudi prostore, ki jih odpira. Osebno se mi zdi boben zelo pomemben, ker je bil prvi inštrument, ki sem ga igrala kot otrok, in postal je moj jezik. Že leta nisem igrala nanj in ga zelo pogrešam, čeprav sem nenehno odkrivala globlje dialoge z membranami. V vibracijskem načinu razmišljanja je vse membrana, vse – vključno z nami – se obnaša kot boben.

Tarek Atoui: Navdihuje me zvok, ne država, iz katere prihajam

Obiskovalci postanejo soustvarjalci. Zakaj je sodelovanje občinstva pomembno v vašem delu in kaj upate, da bodo ljudje odnesli od tega?

Sodelovanje je temeljno, ker resonanca ni pasivna – gre za dejanje souglasitve. Vadnica je prostor kolektivne improvizacije, v katerem se meje med umetniškim delom in občinstvom zabrišejo. Želim si, da bi ljudje doživeli vibracijsko povezanost in da bi delo postalo korak k soustvarjenemu prostoru odnosov. Pomembno se mi zdi, da obiskovalci raziskujejo resonančne ideje in jezike ter kako njihova prisotnost oblikuje polja, ki jih obdajajo.

Preplet umetnosti, znanosti in tehnologije je značilen tudi za vaše delo na splošno.

Po mojem ta presečišča omogočajo nove hibridne jezike – nova orodja, ne le zvoka, ampak tudi spoznavanja. Vendar je pri tem pomembno tudi, da se oddaljimo od hegemonskih in kategoričnih pojmov znanosti ter si prilastimo orodja in okužimo metodologije, da bi razkrili druge načine spoznavanja in bivanja v tem svetu, ki težijo k pluriverzalnosti in negovanju domišljije. S sodelovanjem pri takšnih projektih si ne želim kvantificirati ustvarjalnosti, temveč si želim raziskovati in se učiti iz specifičnih znanstvenih orodij, da bi jih povezala z drugimi orodji in logikami ter se igrala z njihovimi omejitvami in potenciali. Menim, da je prihodnost vedno bila v zabrisovanju kategoričnih ločnic med disciplinami, logiko in področji.