Silvan Omerzu: Lutke so same po sebi skrivnostne

Na vseh razstavnih prizoriščih ­tokratnega grafičnega bienala si bo mogoče ogledati po eno instalacijo režiserja, slikarja in lutkovnega umetnika Silvana Omerzuja. Za te je značilno, da nihajo med skulpturo in gledališkostjo ter med statiko in z avtomatiziranim gibanjem tudi dinamiko.

V kakšnem dialogu so razstavljene instalacije? V dialogu s posameznimi prostori in z osrednjo temo bienala Orakelj?

Za vsako postavitev sem izdelal koncept, ki se nanaša na neko zgodovinsko obdobje stavbe, na prostor, v katerem bo instalacija postavljena, ali pa na koncept razstave. Tako sem se pri Švicariji naslonil na obdobje, ko je v njej prebival Cankar, navdihnjena je z njegovim romanom Hiša Marije Pomočnice, ki pripoveduje o bolnih in zlorabljenih dekletih, ujetih v hiralnici – skritem zavetju pred nasilnim svetom –, kjer nemočno čakajo na smrt.

Postavitev v MGLC se navezuje na obdobje, ko je bila v gradu vojašnica in vojna bolnišnica, pozneje pa tudi last maršala Radetzkega. S pomočjo mehaniziranih lutk in avtomatov ustvarja občutek brezčutnosti vojaškega sistema in trpljenja nedolžnih.

Ker bo na bienalu prisotna tudi poezija, sem v Moderni galeriji postavil Mizo za pesnika, ki v času hitrega tempa ponuja prostor za premislek o vlogi poezije ter njenem mestu v sodobnem svetu.

V Mestni galeriji sem uporabil legendo o argonavtih in postavil instalacijo Prepovedane ljubezni,­ ki jo je navdihnila antična ­mitologija.

Mislim, da so lutke same po sebi skrivnostne in tako blizu glavni temi bienala, sem pa v Švicariji postavil tri rojenice oziroma sojenice, ki so še posebej blizu Oraklju in napovedi prihodnosti.

Lutkovni muzej, varuh dediščine pred propadom in pozabo

Sporočila vaših del nagovarjajo tako otroke kot odrasle. Kako jih ohranite razumljiva in hkrati večplastna?

Menim, da ni nujno, da vsi vse razumemo. Pomembno je, da vsak najde nekaj zase. Odrasli nekaj, otroci nekaj drugega. Da sporočilo deluje močno in nas doseže na globlji ravni, da se nas dotakne.

Še vedno imam pred očmi predstave amaterskega gledališča iz otroštva. Še najbolj čakanje, da se med prizori razpre zavesa. Trikrat je udaril gong in potem čisti šok. Enkrat je bil pred nami gozd, drugič notranjost gostilne. Čeprav nisem skoraj nič razumel, sem bil popolnoma očaran. Škoda, da je danes v gledališčih tako malo scenografije.

Miza za pesnika se navezuje na poezijo. Kaj jo loči od drugih vrst umetnosti?

Pred nekaj leti sem za Mladinsko knjigo ilustriral zbirko pesmi Vesolje Gregorja Strniše. Res lepa in hkrati zahtevna izkušnja. Ko je vsaka pesem kot vesolje, ki te potegne vase, in ko koplješ globlje in globlje ter se poskušaš prebiti do bistva, se vesolje samo še razpira. Poezija te nagovarja drugače, počasneje. Zahteva čas, pozornost in tišino. Mogoče je prav to tisto, kar jo loči od drugih umetnosti – da te prisili, da se ustaviš in vstopiš v neki drug, subtilnejši prostor. Poezija je zahtevno branje, danes so pa površni časi.

Med delom tesarja in delom pesnika ni razlike

V instalaciji Gospod stotnik se lutke avtomatizirano gibljejo. Kako gibanje – ali njegova odsotnost – vpliva na interpretacijo vaših del?

Ko sem bil majhen, sem v urarjevi izložbi zagledal ptiča, ki je sam, brez pomoči kogarkoli, namočil kljun v vodo, se zravnal in to ponavljal znova in znova. To me je popolnoma prevzelo. Tudi starejši so se ustavili in molče opazovali to predstavo z enim samim dejanjem. Tako je tudi pred Orlojem v Pragi, ko trume turistov čakajo, da vidijo tistih nekaj trenutkov. Nekaj se verjetno sproži v nas, da se zamislimo. Kaj je tista sila, ki nas vodi, kako se odtrgati od nje, se sploh lahko …

Kako ste v Švicariji prikazali nasprotje med trpljenjem in možnostjo odrešitve ter kako bi motiv deklic v hiralnici aplicirali na sodobnost?

Bolna in zlorabljena dekleta v hiralnici čakajo samo še na smrt. Zatekajo se v vero. Upajo, da bodo šla v nebesa in videla Jezusa. On je njihov idol. So mlada in se tega, da te potem več ni, še ne zavedajo. So nekje vmes, že skoraj onkraj. Njihovo rahlost sem poudaril s prosojnimi telesci ter jih posedel na invalidski voziček. Pred njimi so tri rojenice ali sojenice, ki tkejo njihovo usodo, za njimi pa Marija Pomočnica z Jezusom v naročju in z angeloma ob strani.

Tudi danes je še marsikje zelo hudo. Ni treba iti daleč.