Če si ciničen, je ves svet strupen

»Zavedam se, da je v marsikaterih okoljih obisk kulturne prireditve obravnavan kot nekakšen luksuz ali privilegij, nekateri tudi menijo, da je dosegljiv zgolj tistim, ki so intelektualno superior­ni. S takšnimi predsodki nočem imeti opravka. Sama prihajam iz revne družine, vendar obravnavam dostop do kulturnih vsebin kot univerzalno dobrino za vsakogar,« je dejala filozofinja­ in umetnostna zgodovinarka Chus Martínez, tokratna umetniška vodja ljubljanskega grafičnega bienala.

Pri kuriranju projekta ste se odločili za inventivno potezo pisanja kuratorskega dnevnika, da bi tako za druge kot zase sproti javno reflektirali proces oblikovanja programskega koncepta.

Ljubljana je nova zame in jaz sem nova za Ljubljano, zato se mi je zdelo pomembno, da javno objavljam vsa nova spoznanja in hkrati povabim vse, da spremljajo moja razmišljanja. Ljubljanski grafični bienale v svetovnem merilu ni zelo velika vizualna manifestacija, kar pa je prej prednost kot pomanjkljivost, saj lahko pri projektih z manjšimi gabariti lažje eksperimentiraš in preizkušaš različne zamisli kot pri velikih. Dnevnik mi služi kot spodbuda in inspiracija, upam, da je tako tudi pri drugih, ki ga prebirajo. Na moje presenečenje ga spremlja presenetljivo veliko ljudi, tudi odzivov je ogromno, kar mi zelo veliko pomeni.

Umetnost in koncepti njene prezentacije so lahko danes precej distancirani in hermetični, malokateri kurator vzpostavlja tako neposredno komunikacijo z občinstvom.

Časi se spreminjajo. Včasih so bila v ospredju estetska vprašanja ali bolj intelektualne refleksije, živeli smo v prepričanju, da so stvari dobre in se iz dneva v dan izboljšujejo, naj je šlo za vprašanja demokracije ali ekonomske blaginje. Ti časi so minili, umetnost ima drugačno nalogo, odpira najbolj akutna družbena vprašanja, obenem se mora na določen način boriti za obstanek. Ali želimo izgubiti kulturo in umetnost? Danes ne manjka primerov, kaj se zgodi z družbo v takšnem primeru, zato je nujno vzpostaviti karseda tesen stik z občinstvom.

Opozarjate na nujnost obnovitve demokratičnega družbenega tkiva, vendar se zdi, da je umetnosti naloženo preveliko breme in odgovornost, ki ga sama ni sposobna nositi in realizirati.

Zagotovo so pri družbeni pre­obrazbi nujni različni dejavniki, predvsem aktiviranje civilne družbe. Vendar premiki so, in to opazni. Še pred desetletjem ali dvema so se sorazmerno redki zavedali akutnosti okoljevarstvene problematike, danes je ohranjanje narave za številne ena od prednostnih nalog. Kultura in umetnost tukaj nista bili edina generatorja sprememb, vendar sta nedvomno odigrali svojo vlogo. Podobno velja za različna druga družbena in politična vprašanja, pri katerih je angažma kulture izjemno pomemben. Večina ljudi se ne zaveda, da smo še nedolgo tega tudi v Evropi živeli v nedemokratičnih družbah in da so v prihodnosti možni različni, tudi zelo negativni scenariji.

Ne jaz ne vi se nisva rodila v demokratični državi.

Natanko tako, jaz sem bila stara pet let, ko je bila v Španiji vzpostavljena parlamentarna demokracija, vendar se zdi tisto obdobje skoraj pozabljeno. Današnje mlade generacije si sploh ne znajo predstavljati, kako je živeti brez državljanskih pravic, kot jih imamo danes. Moja primarna naloga je motivirati ljudi, da razmišljajo.

Umetnost je imela v različnih obdobjih različne vloge in izzive. Danes je po vašem mnenju glavni izziv soočenje s fenomenom ­umetne inteligence.

Dopovedujejo nam, da ob vseh stvarnih in predvsem domnevnih oziroma imaginarnih možnostih, ki jih ponuja umetna inteligenca, ni nič hudega, če smo neumni, saj bo ta tehnološki nadomestek rešil vse naše težave. Seveda je to temeljna zabloda, inteligence ni mogoče nadomestiti z nobeno tehnološko rešitvijo, naj je ta videti še tako obetavno in atraktivno. Umetnost nam ponuja nove, avtentične izkušnje sveta in življenja, razpre se naš zavedni in nezavedni spomin, v te sfere pa ne prodre nobena računalniška aplikacija. Umetnost predpostavlja obstoj neznatne, skoraj nevidne, vendar zelo pomembne točke, na kateri je mogoče biti svoboden in sanjariti ter na kateri smemo zahtevati svobodo in mir.

Kot ste zapisali, ima Ljubljana svojevrstno magično, nadrealno atmosfero?

Sem nevedna tujka, ki odkriva vašo deželo, vsak dan naletim na kaj izjemnega. Nedavno sem recimo prek spleta dobila video Eme Kugler, ki me je navdušil, to je neverjetna avtorica. Podobno je s številnimi drugimi ustvarjalci, skratka Ljubljana je navdihujoče mesto, polno presenečenj.

Verjetno ste bili tudi nekoliko presenečeni, da ljubljanski mednarodni grafični bienale že več kot desetletje nima veliko opraviti z grafiko?

Pravzaprav sem s tem dejstvom že dolgo seznanjena. Vem, da je marsikdo pri vas še navezan na grafično tradicijo, s tem ni nič narobe, vendar sama gledam na to kot na evolucijo. Mati bienala je bila grafika, ki je spočela otroke, ti pa so šli po svojih poteh, kar je povsem naravno, vztrajanje pri zgolj eni likovni tehniki bi se mi danes zdelo anahronistično.

Tako tukaj kot drugod po svetu obisk razstav in kulturnih prireditev žal ni vsakdanji, integralni, sestavni del življenja.

To bi si nadvse želela spremeniti. Zelo bi bila vesela, če bi bil obisk bienala v določeni meri brez obveznosti, morda celo nekoliko nonšalanten, skratka sproščen. Prav zato sem predlagala možnost neomejenega števila ogledov z eno samo vstopnico, za obisk tako niso potrebne posebne priprave in namere, razstave si lahko ogledamo vedno znova, včasih dalj časa, včasih se omejimo zgolj na določen projekt.

Slogan vašega kuratorskega projekta je orakelj, kar se vendarle sliši precej ekskluzivno, kot formiranje posvečena kraja, v katerem smo deležni nezmotljivih napovedi.

Sploh ne gre za ekskluzivizem, tudi ne za nezmotljivost, vendar menim, da sta prav kultura in umetnost polji, na katerih res lahko kaj relevant­nega izvemo o prihodnosti. Obenem je orakelj v tem smislu nedvomno v določeni meri posvečen prostor, ki ga je treba spoštovati. Ob tem posebej izpostavljam termin skupnosti, nekakšno domače ognjišče, ob katerem se vsi zbiramo in ni rezervirano zgolj za izbrance. Na odprtje sem zato povabila katalonsko pevko, ki poje a cappella, njena pesem bo odmevala na vseh prizoriščih, kar bo spet strategija združevanja. Spomni me namreč na mladostna leta, ko sem bila članica zbora, kot je v Kataloniji v navadi, iz 19. stoletja izhaja tradicija zborovskega petja v tovarnah in lokalnih skupnostih. Takrat se mi je zdelo sodelovanje v zboru zelo odveč, pozneje sem ugotovila, da me je prav to v veliki meri osebnostno izoblikovalo. Če povzamem: kolektivna izkušnja kulture je zelo pomembna, zato pridite na bienale z družino, prijatelji, znanci, debatirajte o videnem, pohvalite, kar vam je všeč, in kritizirajte, kar vam ni, skratka bodite aktivni.

V izjemni hiperprodukciji kulture in umet­nosti se je včasih težko orientirati ter vzpostaviti kriterije kvalitete.

Mislim, da je v svetu veliko stvari preveč, zagotovo pa nikoli ni preveč kulture in umetnosti. V Mehiki je v preteklem stoletju kar dolgo potekal eksperiment, ki je vključeval delo likovnega umetnika v vsaki osnovni šoli, kar se je dolgoročno pokazalo za izredno dragoceno. Kar se tiče kvalitete, ta na nobenem področju ni vedno vrhunska, niti na področju hrane, oblek ali bivanjskih pogojev, vsi si moramo prizadevati za boljšo umetnost. Na bienalu se bodo obiskovalcu razkrile najrazličnejše teme, od zgodovinskih in aktualnih do mitov in utopij, sama sem utopist in verjamem v možnost sprememb s pomočjo umetnosti.

Danes je modno biti črnogled.

Če si ciničen, kar je pravzaprav samoobrambni mehanizem, je ves svet strupen, če si optimističen, magari naivno optimističen, lahko povsod najdeš nekaj radostnega.