Krhkost, vzdržljivost in prilagodljivost

Na končni razstavi šole Svet umetnosti so predstavljena dela Maruše Meglič in Sare Rman
Fotografija: Kolaž del Maruše Meglič in Sare Rman postavlja v ospredje odnos do materialnosti ter družbene pritiske mlajše generacije. Foto osebni arhiv
Odpri galerijo
Kolaž del Maruše Meglič in Sare Rman postavlja v ospredje odnos do materialnosti ter družbene pritiske mlajše generacije. Foto osebni arhiv

V Galeriji Škuc so (vsaj formalno) odprli končno razstavo 17. generacije šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki pod naslovom Pod pritiskom sopostavlja in predstav­lja dela Maruše Meglič­ (1989) in Sare Rman (1992), ob tem pa postavlja v ospredje odnos do materialnosti ter družbene pritiske mlajše generacije. Ogled razstave bo mogoč ob ­ponovnem odprtju galerije.



»Razstavo smo hotele zasnovati na podlagi dialoga, zato smo se odločile za avtorici, ki v svojem delu postavljata v ospredje material. Prek pogovora z umetnicama smo med njunimi deli našle vsebinske povezave, nato pa jih navezale na širši družbeni kontekst ter negotovosti mlajše generacije na prehodu v samostojnost. Pomembno je, da imamo mladi priložnost sodelovati pri 'profesionalnih' projektih, spodbudno je tudi dejstvo, da obstajajo prostori in institucije, ki nudijo mladim varno okolje delovanja, kjer se lahko svobodno izražajo,« je snovanje razstave povzela kuratorska skupina, v kateri pod mentorstvom Alenke Gregorič in Mirana Moharja delujejo Tia Čiček, Kristina Ferk, Katja Filovski, Lara Mejač, Anja Seničar in Rea Vogrinčič.
 

V dialogu z materialom

Razstava preizkuša zmogljivosti in izrazne zmožnosti materialov ter raziskuje njihovo krhkost, vzdržljivost, prilagodljivost in ireverzibilnost, ob tem pa tudi krhkost, vzdržljivost in prilagodljivost (mlajših) generacij, namesto fizičnim podrejenih predvsem socialnim pritiskom.

Maruša Meglič, ki eksperimentira z naravnimi zakonitostmi prelivanja, gravitacije in sušenja materialov, s sopostavljanjem tek­stur raznolikih predmetov ter kozmetičnih in živilskih izdelkov pa problematizira mamljivost kiča in potrošniško kulturo, družbene pritiske obravnava predvsem v njihovi ponotranjeni obliki, kar ji »omogoča, da narativ snujem bolj suvereno in zaobidem moraliziranje. Izhodiščna točka mojega raziskovanja so lastna občutenja in intimna vprašanja, odgovore pa iščem v dialogu z materialom, v njegovi humanizaciji. Občudujem lahkotnost, s katero sodobna umetnost vključuje vase materiale iz vsakdanjega življenja, in odprtost za nove ustvarjalne pristope, s katerimi se osvobaja tradicionalnega ločevanja na posamezne umetniške tehnike; razpršen pristop pri izbiri umetniškega materiala pa skušam zaokrožiti skozi avtorsko estetiko, ki teži k jasnosti, izčiščenosti in skladnosti.«

Sara Rman, ki prav tako izhaja iz osebnih bivanjskih vprašanj, postavlja v ospredje materialnost fotografskega filma, s katerim se je ukvarjala že med študijem. »Filma ne vidi kot nosilca podobe, temveč ga osamosvoji in razume kot samostojen objekt; med procesom recikliranja, uničenja in manipulacije prevprašuje medij fotografije in preizkuša njegove meje, pri tem se poigrava z gledalčevo percepcijo,« so zapisale kuratorke, Sara Rman pa je dodala, da postavlja v ospredje predvsem »indeksikalnost tega medija, njegove alternativne funkcije onkraj podobotvornih zmožnosti in arbitrarnosti; ukvarjam se s tematikami, kot so smisel in nesmisel, paradoks, spomin in halucinacija, v vseh svojih metodah pa izhajam iz predrugačenja dvodimenzionalne materije v trodimenzionalni objekt«.

Ker je tovrstno ustvarjanje podvrženo izraziti negotovosti in nepredvidljivosti procesa, ki ga usmerjajo material in njegove zakonitosti, je Maruša Meglič dodala, da »v pristnem dialogu z materialom spodletelost na vizualni ravni postane priložnost za iskanje novih rešitev, na ravni zgodbe pa majhna prispodoba za življenje«.

Komentarji: