Mojstrica kamere in medčloveških odnosov

»Fotografija je nenavaden ­fenomen. Ne glede na uporabo tehničnih sredstev, torej ­fotoaparata, fotografije dveh ­avtorjev, ki sta na istem kraju­ ob istem času, nikoli ne bodo podobne, kaj šele identične. Gre za oseben, intimen pogled ­vsakega posameznika, vprašanje ­kemije med tabo, okoljem in ­ljudmi ter stopnje senzibilnosti in voajerizma.«
Peter Rak
Fotografinja Inge Morath je nedvomno imela zelo visoko stopnjo senzibilnosti in voajerizma, poleg tega sta ji njena očarljivost in komunikativnost pomagali vzpostaviti pristne odnose tako z zvezdniki kot z navadnimi ljudmi. Poleg tega nikoli ni ničesar prepustila naključju, eden izmed njenih temeljnih standardov je bil, da je treba poznati ne samo zgodovino, običaje in politične razmere, temveč tudi jezik dežele, kamor se odpravljaš, zato je kar nekaj let študirala mandarinsko kitajščino, preden se je odpravila na Kitajsko, enako je bilo z njeno ekspedicijo v Rusijo.
Nastal je osupljiv opus, ki je kot retrospektivni izbor zdaj na ogled v Umetnostni galeriji Maribor (UGM), kar je nedvomno velik dosežek galerije. Navsezadnje tudi zato, ker družina Inge Morath, ki je bila rojena v avstrijskem Gradcu, izvira iz Slovenj Gradca. Njena mama je kratek čas obiskovala tudi šolo v Mariboru, svoje zadnje cikle fotografij, denimo Obmejni prostori, pa je posnela v Sloveniji. Direktorica UGM Breda Kolar Sluga je poudarila, da je Inge Morath povsod našla nekoga, ki jo je vpeljal na lokalno sceno. V Sloveniji sta to bila fotografa Stojan Kerbler in Branko Lenart.

Tako zvezdniki kot sleherniki

Pred njima pa seveda še veliko drugih, veliko bolj znanih, ki so ji omogočili vstop v različne kroge slavnih in bogatih, pa tudi pozabljenih in odrinjenih. Med najbolj ikonične spada njen cikel fotografij, ki jih je posnela med snemanjem filma Misfits (Neprilagojeni) z Marilyn Monroe in Clarkom Gablom, pa portreti umetnikov velikega formata, kot so bili Pablo Picasso, Alberto Giacometti, Anaïs Nin ali Alexander Calder. Vendar se ni nič manj intenzivno posvečala portretiranju slehernikov na različnih koncih sveta, s katerimi je praviloma navezala pristen odnos, še preden je vzela v roke fotoaparat, kar se kaže tudi v specifično odprtem in intimnem odnosu med fotografinjo in upodobljenimi.
Inge Morath je po dokaj burni mladosti, ko je med drugim zaradi zavrnitve članstva v Hitlerjevi mladini morala med hudim bombardiranjem Berlina z vojnimi ujetniki delati v letalski tovarni, naredila izjemno mednarodno kariero. Zaradi medvojnih izkušenj se je odrekla fotografiranju vojnih žarišč, se je pa toliko bolj posvetila predstavitvi njihovih uničujočih posledic. Za Roberta Capo, enega izmed soustanoviteljev znamenite fotografske agencije Magnum, je bila dovolj že ena večerja z Inge Morath, da je spoznal ne samo njene tehnične, temveč tudi in predvsem človeške kvalitete, ki so za opravljanje tega dela nujne. Po bivanju v Parizu in Londonu se je preselila v New York.

Dragocen dokument časa

Njene fotografije Amerike petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja veljajo za dragocen dokument časa, poroka s pisateljem Arthurjem Millerjem pa ji je olajšala dostop do najvišjih političnih, predvsem pa kulturnih in filmskih krogov. Nastalo je tudi nekaj skupnih knjig, za katere je Miller prispeval besedilo, Inge Morath pa fotografije. Vendar se nikoli ni odrekla potovanjem, še zlasti je ostala zvesta Donavi, vedno znova se je vračala na to območje in natančno registrirala pokrajino in ljudi, ob tem pa vse družbene in politične spremembe v tej regiji v štirih desetletjih.
Razstava v UGM zajema umetničin celotni fotografski opus in je prva tovrstna retrospektivna pri nas. Do zdaj smo namreč lahko videli le manjši izbor v Slovenj Gradcu in ljubljanski Mestni galeriji. Na ogled je več kot dvesto del, od njenih prvih fotografskih projektov iz zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja v Španiji in Benetkah, obsežne serije portretov umetnikov, ki jih je spremljala vse življenje, do intenzivnega raziskovanja New Yorka, njenih potovanj ob Donavi do Romunije ter posnetkov iz Maribora ob koncu njenega življenja.
Razstava je nastala v sodelovanju s Fotohofom Salzburg ter njegovim kustosom Kurtom Kaindlom, ki je Inge Morath in njenega moža, dramatika Arthurja Millerja, zelo dobro poznal. Tudi Kaindl je opozoril na njeno očarljivost in komunikativnost, da je imela izjemen občutek za ljudi, pa naj so to bili igralci, modni kreatorji, računovodkinje ali preprosti kmetje iz romunske donavske delte. Obenem je ohranila čut za eleganco in prefinjenost, ne nazadnje je ostala zvesta Cristóbalu Balenciagi, odkar ga je spoznala na eni izmed pariških zabav. Razstava, ki obsega še projekcijo dokumentarnega filma Avtorske pravice Inge Morath nemške režiserke Sabine Eckhart ter osebne fotografije ateljejskih in bivalnih prostorov Inge Morath v Roxburyu pri New Yorku, ki jih je Kurt Kaindl posnel v dveh desetletjih prijateljevanja s fotografinjo, bo odprta do 21. oktobra.