Ne le muza, tudi umetnica
V Barceloni prva temeljitejša razstava o Gali, ženi surrealističnega genialca Salvadorja Dalíja.
Odpri galerijo
Gala v delu iz leta 1949 FOTO: iz publikacije Salvador Dali
Rad jo je imel Paul Éluard, s katerim se je mlada poročila, brez nje ni mogel niti njen drugi mož Salvador Dalí. Sodeč po fotografijah, je bila ženska poudarjeno vitkega telesa in globokega pogleda, ki je uročila oba nadarjena nadrealista (in še koga drugega, denimo nemškega slikarja Maxa Ernsta), potem pa ju zavrgla: prvega kmalu za tem, ko jima je rodila hčer, drugega pa tudi nekako, vsaj na pozna leta, ko jo je, že malone starko, zasvojila precejšnja izprijenost. Dalíjeva »pregrešna muza« Gala je bila markantna ženska, ustvarjalna in bistra, nepredvidljiva in fanatična, ki bi ji v bolj zategnjenih časih, če si dovolim slikovitost, grozili z grmado, in ki fascinira še danes. (Končno) tudi kot umetnica.
Zakaj pisati o ženski, ki je umrla leta 1982 in je šla mnogim sodobnikom na živce – muhasti oče nadrealizma André Breton, veliki »iskalec zlata časa«, jo je naravnost preziral – medtem ko jo je Dalí brezpogojno oboževal? Zato ker si je v Museu Nacional d’Art de Catalunya (MNAC) v Barceloni v sodelovanju s Fundacijo Gala-Salvador Dalí do sredine oktobra mogoče ogledati razstavo Una habitación propia en Púbol (Lastna soba v Púbolu), na kateri je Gala bolj kot muza in mitizirano pretkana zoprnica, ki je navdihovala in okoli prsta navijala katalonskega slikarja, prikazana kot ustvarjalna duša, tudi sama umetnica.
Pa saj »navadna« niti ni mogla biti, ko pa je »porodila« surrealističnega genialca, ki jo je ovekovečil na več umetninah, in je imela tesnejše stike z mnogimi intelektualci in avantgardnimi umetniki. Na razstavi je predstavljena na številnih slikah, risbah in fotografijah, pod katere so se podpisali Dalí, Picasso, Max Ernst, Man Ray, Cecil Beaton, Brassaï ..., ter še z drugimi predmeti in dokumenti, povezanimi z njenim razgibanim življenjem. Ne manjka pisem, razglednic, celo oblek, ki jo intimno razgaljajo in posredno prav tako Dalíja.
Namen razstave je pokazati, kako Rusinja Gala ni le prižigala umetniškega ognja v Špancu, Kataloncu, ampak je, čeprav je bila ženska, tudi sama ustvarjalno plamtela: pisala je (dnevnik), brala, fantazirala, si šivala obleke, soustvarjala nadrealistične igrice, kakršna je bila »imenitno truplo«, in preobražala svojo lastno podobo umetnice. Nemalo del je nastalo očitno skupaj, zato pa so, kot na spletu v predstavitvenem članku poudarjajo organizatorji razstave, podpisana Gala-Salvador Dalí.
Intuitivna in enigmatična, oboževana in počez obsojana Gala, po rodu Rusinja s pravim imenom Helena Ivanovna Diakonova (rodila se je leta 1894 v intelektualni družini v Kazanu, otroštvo pa je preživela v Moskvi), je ovekovečena v nemalo knjigah, med drugim v slovenščino prevedeni Gali: Dalijevi pregrešni muzi Tima McGirka. Kakor je brati, mu je bila v petdesetih letih skupnega življenja domala vse: žena, ljubica, mati, sestra, varuhinja. Mali slikar iz Katalonije ne bi brez nje nikdar zrasel v mednarodno znanega Dalíja, saj ga je navdihujoče spodbudila, da je vzel velik kreativni zalet in se katapultiral v svet.
Morda je bila res pogoltna, tako seksualno (še na starost si je privoščila kakega mladega žigola) kakor tudi denarno nenasitna, zaradi česar so ime Salvador Dalí kmalu premetali v Avida Dollar, kar pa po vseh desetletjih, ki so minila od njene smrti, niti ni pomembno. Za vselej je ključno, da je slikarja, s katerim je živela od leta 1929, povzdignila v kultno zvezdo nadrealizma. Še prej je strla srce Paulu Éluardu, ki ga je spoznala v sanatoriju v Švici, kjer sta se, zelo mlada, zdravila za tuberkulozo.
Potem ko sta v Parizu svoj zakon kmalu »odprla« (recimo za ménage à trois z Maxom Ernstom), se je leta 1929 iz njega izvila k ekscentričnemu Dalíju. Po usodnem obisku v ribiški vasici Cadaqués v Kataloniji je bogatega in uspešnega pariškega poeta, ki je napisal prelepo pesem Zemlja je modra kot pomaranča in je svojo ženo uvedel v francosko nadrealistično srenjo, zavrgla za takrat še revnega, neznanega in čudaškega slikarja, ki je prav tako (dnevniško) pisal. V njem je prepoznala neizčrpen potencial, zato sta takoj skupaj zaživela v Cadaquésu, pozneje osem let bivala v ZDA ter zatem med ribiškim pristanom Port Lligatom (lučaj od vasice Cadaqués), New Yorkom in Parizom. Nista spočela otroka, zato pa izjemno umetnost nadrealističnega vrtanja po podzavesti, sanjah, seksualnosti in religioznosti ter stikanja po še prenekaterih podprtih predalih.
Kdor se želi poglobiti v nadrealistični svet Salvadorja Dalíja, nadutega in provokativnega ustvarjalca podob z delirično domišljijo, in v milje fatalne Gale, naj se poda na aktualno razstavo v Barcelono in predvsem naj obišče Port Lligat, kjer je par preživel velik del skupnega življenja. Njuno nenavadno hišo čisto ob morju, nadgrajeno iz ribiških koč, so za javnost namenili leta 1997; obiskala sem jo tri leta pozneje, ko sem se pri zdaj že pokojnem profesorju Andreju Capudru podiplomsko ukvarjala s francosko nadrealistično književnostjo (to povem le zato, ker malokdo ve, da je pred nedavnim umrli slovenski intelektualec doktoriral iz surrealizma Andréja Bretona). Na prelomu tisočletja je tudi redkokdo poznal novi muzej v Kataloniji, saj so k Dalíju domala vsi romali v Figueres, danes pa se vijejo dolge vrste tudi pred Casa Museu Salvador Dalí. Podobno priteguje grad v Púbolu, surrealistov »poklon iz kurtoazne ljubezni«, kamor se je Gala za ustvarjalnost in intimno umikala (v svojo zgodbo o ruskih koreninah): k njej je smel samo, če ga je povabila, kajti dvorec si je izbrala za svojo »lastno sobo« à la Virginia Woolf.
Z aktualno razstavo o Gali desetletja po njeni smrti stroka vendarle priznava, da so tudi (nekdaj) ženske lahko (bile) – če priredim besede Andreja Capudra o dvojcu Dalí-Gala izpred skoraj dvajsetih let – ogenj in ne le stenj. Gala je bila med njimi, resda s svojim izjemnim nosom za nadarjene moške. »Čeprav sta se na stara leta umetnik in njegova krasna podpihovalka samo še grizla in tepla.« Med navdihovanjem in podpihovanjem je tanka meja.
Zakaj pisati o ženski, ki je umrla leta 1982 in je šla mnogim sodobnikom na živce – muhasti oče nadrealizma André Breton, veliki »iskalec zlata časa«, jo je naravnost preziral – medtem ko jo je Dalí brezpogojno oboževal? Zato ker si je v Museu Nacional d’Art de Catalunya (MNAC) v Barceloni v sodelovanju s Fundacijo Gala-Salvador Dalí do sredine oktobra mogoče ogledati razstavo Una habitación propia en Púbol (Lastna soba v Púbolu), na kateri je Gala bolj kot muza in mitizirano pretkana zoprnica, ki je navdihovala in okoli prsta navijala katalonskega slikarja, prikazana kot ustvarjalna duša, tudi sama umetnica.
Podoba umetnice
Pa saj »navadna« niti ni mogla biti, ko pa je »porodila« surrealističnega genialca, ki jo je ovekovečil na več umetninah, in je imela tesnejše stike z mnogimi intelektualci in avantgardnimi umetniki. Na razstavi je predstavljena na številnih slikah, risbah in fotografijah, pod katere so se podpisali Dalí, Picasso, Max Ernst, Man Ray, Cecil Beaton, Brassaï ..., ter še z drugimi predmeti in dokumenti, povezanimi z njenim razgibanim življenjem. Ne manjka pisem, razglednic, celo oblek, ki jo intimno razgaljajo in posredno prav tako Dalíja.
Kako pomemben del Dalíjeve umetnosti je bila, dokazujejo številna dela, na katerih jo je ovekovečil. FOTO: iz publikacije Salvador Dali
Namen razstave je pokazati, kako Rusinja Gala ni le prižigala umetniškega ognja v Špancu, Kataloncu, ampak je, čeprav je bila ženska, tudi sama ustvarjalno plamtela: pisala je (dnevnik), brala, fantazirala, si šivala obleke, soustvarjala nadrealistične igrice, kakršna je bila »imenitno truplo«, in preobražala svojo lastno podobo umetnice. Nemalo del je nastalo očitno skupaj, zato pa so, kot na spletu v predstavitvenem članku poudarjajo organizatorji razstave, podpisana Gala-Salvador Dalí.
Intuitivna in enigmatična, oboževana in počez obsojana Gala, po rodu Rusinja s pravim imenom Helena Ivanovna Diakonova (rodila se je leta 1894 v intelektualni družini v Kazanu, otroštvo pa je preživela v Moskvi), je ovekovečena v nemalo knjigah, med drugim v slovenščino prevedeni Gali: Dalijevi pregrešni muzi Tima McGirka. Kakor je brati, mu je bila v petdesetih letih skupnega življenja domala vse: žena, ljubica, mati, sestra, varuhinja. Mali slikar iz Katalonije ne bi brez nje nikdar zrasel v mednarodno znanega Dalíja, saj ga je navdihujoče spodbudila, da je vzel velik kreativni zalet in se katapultiral v svet.
Morda je bila res pogoltna, tako seksualno (še na starost si je privoščila kakega mladega žigola) kakor tudi denarno nenasitna, zaradi česar so ime Salvador Dalí kmalu premetali v Avida Dollar, kar pa po vseh desetletjih, ki so minila od njene smrti, niti ni pomembno. Za vselej je ključno, da je slikarja, s katerim je živela od leta 1929, povzdignila v kultno zvezdo nadrealizma. Še prej je strla srce Paulu Éluardu, ki ga je spoznala v sanatoriju v Švici, kjer sta se, zelo mlada, zdravila za tuberkulozo.
Nadrealistično vrtanje
Potem ko sta v Parizu svoj zakon kmalu »odprla« (recimo za ménage à trois z Maxom Ernstom), se je leta 1929 iz njega izvila k ekscentričnemu Dalíju. Po usodnem obisku v ribiški vasici Cadaqués v Kataloniji je bogatega in uspešnega pariškega poeta, ki je napisal prelepo pesem Zemlja je modra kot pomaranča in je svojo ženo uvedel v francosko nadrealistično srenjo, zavrgla za takrat še revnega, neznanega in čudaškega slikarja, ki je prav tako (dnevniško) pisal. V njem je prepoznala neizčrpen potencial, zato sta takoj skupaj zaživela v Cadaquésu, pozneje osem let bivala v ZDA ter zatem med ribiškim pristanom Port Lligatom (lučaj od vasice Cadaqués), New Yorkom in Parizom. Nista spočela otroka, zato pa izjemno umetnost nadrealističnega vrtanja po podzavesti, sanjah, seksualnosti in religioznosti ter stikanja po še prenekaterih podprtih predalih.
Njuno nenavadno hišo čisto ob morju, nadgrajeno iz ribiških koč, so za javnost namenili leta 1997. FOTO: iz publikacije Salvador Dali
Kdor se želi poglobiti v nadrealistični svet Salvadorja Dalíja, nadutega in provokativnega ustvarjalca podob z delirično domišljijo, in v milje fatalne Gale, naj se poda na aktualno razstavo v Barcelono in predvsem naj obišče Port Lligat, kjer je par preživel velik del skupnega življenja. Njuno nenavadno hišo čisto ob morju, nadgrajeno iz ribiških koč, so za javnost namenili leta 1997; obiskala sem jo tri leta pozneje, ko sem se pri zdaj že pokojnem profesorju Andreju Capudru podiplomsko ukvarjala s francosko nadrealistično književnostjo (to povem le zato, ker malokdo ve, da je pred nedavnim umrli slovenski intelektualec doktoriral iz surrealizma Andréja Bretona). Na prelomu tisočletja je tudi redkokdo poznal novi muzej v Kataloniji, saj so k Dalíju domala vsi romali v Figueres, danes pa se vijejo dolge vrste tudi pred Casa Museu Salvador Dalí. Podobno priteguje grad v Púbolu, surrealistov »poklon iz kurtoazne ljubezni«, kamor se je Gala za ustvarjalnost in intimno umikala (v svojo zgodbo o ruskih koreninah): k njej je smel samo, če ga je povabila, kajti dvorec si je izbrala za svojo »lastno sobo« à la Virginia Woolf.
Z aktualno razstavo o Gali desetletja po njeni smrti stroka vendarle priznava, da so tudi (nekdaj) ženske lahko (bile) – če priredim besede Andreja Capudra o dvojcu Dalí-Gala izpred skoraj dvajsetih let – ogenj in ne le stenj. Gala je bila med njimi, resda s svojim izjemnim nosom za nadarjene moške. »Čeprav sta se na stara leta umetnik in njegova krasna podpihovalka samo še grizla in tepla.« Med navdihovanjem in podpihovanjem je tanka meja.
