Odnosi, trdni kakor marmor
Vizualna umetnica Kaja Upelj (1992), ki je razpeta med Ljubljano in Londonom po študiju na ALUO magistrirala na Kraljevem kolidžu za umetnost, ob tem pa razstavljala tako po Evropi kot tudi ZDA in Aziji, se na Ljubljanskem gradu (Pritličje stolpa strelcev) od danes do nedelje predstavlja z razstavo Ko ni več ničesar, me stisni močneje, ki sedem umetničinih del združuje s tremi fotografskimi deli španskega umetnika Davida Barreira (1982).
»V zadnjih letih sem se veliko posvečala raziskovanju novih materialov, s katerimi bi najbolje zaobjela in prikazala človeške odnose, interakcije in empatijo – pomembnost le teh smo se zavedeli, ko smo bili v času zaprtja odmaknjeni od naših vsakdanov. Za ustvarjanje pomenljivih odnosov je potreben čas, ko pa se ti odnosi enkrat vzpostavijo, ostajajo izjemno trdni; prav takšno je tudi delo s steklom in marmorjem, materiala sta si izjemno podobna tako po videzu kot po obdelavi, ki terja ogromno časa,« je dejala umetnica.
Ob tem je poudarila, da nas steklo in marmor »zapeljujeta s poliranimi ali svilnatimi površinami in hladnimi telesi v nežnih oblikah, vse to privablja naš dotik in s tem se vzpostavi prva vez med opazovalcem in delom. S kovinami, predvsem žlahtnimi, sem ustvarjala že v preteklost, vendar pa sem jih tokrat predstavila na drugačen način in v drugi tehniki. V razstavi Ko ni več ničesar, me stisni močneje nosijo močen pomen, saj utelešajo minljiva čustva, prelivajoče barve kovine pa so nit, ki povezuje vse razstavljene objekte. Materiali ustvarjajo lastno zgodbo, saj odsevajo drug drugega in se medsebojno povezujejo«.
Gesta odprtih rok
Kot so zapisali organizatorji, Kaja Upelj na razstavi »imitira ugodje, ki ga doživljamo v naravi, ter s tem opozarja na krhkost in minljivost našega okolja pod taktirko naših vplivov in poseganja vanj«, naslov razstave pa namiguje, »da se v času, ko smo si v celoti podredili naravo, le še v bližini sočloveka lahko zopet ujamemo njeno bit«.
Vsaka od razstavljenih skulptur Kaje Upelj prikazuje čustvene vezi z bližnjimi, kot so mama, oče, brat, partner in babica, s čimer daje umetnica »tako imenovanim hladnim materialom ritem čustev«, s prikazom združenih svedrov, kompozicijo kovinskih klešč in povezavo drugih kovinskih objektov pa prepletenost in povezanost tematizirajo tudi fotografije Davida Barreira.
»Pri oblikah se opiram na človeško telo, ki ga v – ne toliko v figurativnem, temveč v bolj abstraktnem smislu – integriram v svoja dela. Imitiram geste odprtih rok, ženske obline in odtise dlani,« je še dejala umetnica.
