V nadaljevanju preberite: 

Poleti leta 1940, manj kot leto dni prej, preden so se odločili­ okupirati Slovenijo, so v Rimu ukazali odnesti iz cerkva, samostanov in muzejev iz mest ob ­danes slovenski obali vse, kar je bilo kaj vredno. Tudi slike največ­jih beneških mojstrov iz 15., 16. in 17. stoletja, ki so krasile oltarje in stene. Marsikatera je nastala v Kopru, Piranu ali Izoli.
Vojna je minila, Italija, ki je sredi vihre kapitulirala in preskočila z ene na drugo stran, pa zdaj vsako leto bučno slavi dan zmage nad fašizmom kot državni praznik. Mir so ji narekovali s sporazumom v Parizu, potem meje še enkrat z memorandumom v Londonu, v Osimu je tri desetletja po vojni uredila odnose s sosedi na severovzhodu. Imenitne slike, ki so jih odnesli iz Pirana, Izole in Kopra – da jih ne bi uničila vojna, so imeli izgovor tedaj –, se niso vrnile. Ne takoj po vojni, ne po londonskem memorandumu, ne po osimskih sporazumih. Tudi po vstopu Slovenije v Evropsko unijo ne.