Upati si spet zaupati
Zaupanje in tveganje je tema letošnjega mednarodnega festivala intermedijskih umetnosti Pixxelpoint. Po dveh letih premora zaradi pandemije se tokrat dogaja tako v Novi Gorici kot sosednji italijanski Gorici.
Festival Pixxelpoint, ki izhaja iz vizualne kulture elektronskih medijev, se osredotoča tako na prezentacijo razsežnosti digitalnih svetov ter digitaliziranja stvarnega sveta okoli nas kot na spodbujanje teoretskega, kritičnega diskurza in refleksije o intermedijski umetnosti, ob splošnem ozaveščanju kulturne javnosti pa je projekt izrecno namenjen tudi mlajšemu občinstvu. Festival poteka že dvaindvajset let, kot napovedujejo organizatorji, pa vrhunec načrtujejo za leto 2025, ko bo Nova Gorica skupaj s sosednjo Gorico evropska prestolnice kulture, Pixxelpoint pa bo vitalen del tega projekta.
Dogajanje tokrat poteka na treh razstaviščih. Osrednja je razstava v novogoriški Mestni galeriji, kjer se predstavljajo Moritz Wehrmann, Andrej Štular, Janez Grošelj, Brina Ivanetič, Nika Oblak & Primož Novak, Ladies of the Press:, Saša Bezjak, Jože Slaček in Jakob Vogrinec. V galeriji Tir oziroma kulturnem centru Mostovna v Solkanu so na ogled dela interdisciplinarnega kolektiva Stran 22 s projektoma Soap opera in Da me stesso non vegno, v italijanski Gorici v galeriji Agorè pa intermedijski projekti študentov ljubljanske akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter akademije umetnosti novogoriške univerze.
Dogajanje na treh razstaviščih.
Ob koncu projekta 26. novembra tudi podelitev nagrad.
Organizatorji festivala se pripravljajo tudi na projekt Evropske prestolnice kulture leta 2025.
Bistvo zaupanja je upanje
Po besedah tokratne kuratorke Nine Jeza sta zaupanje in tveganje kot koncepta izrazito povezana. »Tvegamo, ko zaupamo, a hkrati ne moremo zaupati, če ne tvegamo. Bistvo zaupanja je prav upanje: upati si izbrati kompromis, ki preseže tveganje oziroma ki tveganje spremeni v določen odnos, s katerim vzpostavljamo bližino ali distanco, naj bo do drugih oseb, drugih predmetov ali drugačnega mišljenja,« je poudarila.
»Če nas je pandemija naučila česarkoli – in verjamemo, da nas česa vendarle je –, je to dejstvo, da smo medosebne in s tem družbene ali socialne odnose jemali kot samoumevne. Kaj nam pa morejo, smo mislili še v začetku leta 2020. Zaupali smo znanosti, verjeli v odprto družbeno okolje, z veseljem tvegali socializacijo in razmišljali o napredku. Na začetku pandemije smo še zaupali v splošno doktrino človeškega sočutja in glasno govorili o solidarnosti, nato pa smo hitro spoznali nujo odločitve za tveganje: izolacija, prekuževanje ali cepljenje. Prepuščeni prostovoljstvu smo hitro dojeli, da ne zaupamo pravzaprav nikomur: ne sebi ne sočloveku in tudi ne strokovni javnosti. Ujeli smo se v zanko nezaupanja.«
Moč umetniške sporočilnosti
Po njenih besedah umetnost, še zlasti pa intermedijska umetnost, nosi v sodobnem času veliko odgovornost in je nedvomno tisto sredstvo, ki s svojo estetsko vrednostjo in nepristransko sporočilnostjo nevtralno nagovarja tako posameznika kot družbo. »Če želimo namreč ponovno vzpostaviti ravnotežje, naj bo družbeno, pojmovno ali civilizacijsko, bomo morali zgraditi zaupanje na tveganju, ki nas najbolj zadene: tveganju, da zdrsnemo v brezno apatičnosti in avtoimunske hipokrizije, v katero nas nezadržno vleče pandemija, ki ji še kar ni videti konca. Če torej sprejmemo hipotezo, da je s pomočjo angažirane in artikulirane umetnosti mogoče vsaj ponovno odpreti medčloveški diskurz in ga tako rekoč utiriti, spraviti nazaj v orbito, je zdaj pravšnji trenutek za to. Nižje kakor smo, je namreč težko pasti. Zaupati v moč sporočilnosti umetnosti, ki nase prevzema tveganje, da tudi sama ostane nerazumljena, a kljub temu vztraja, je subtilna naloga. Umetnost se s tem vrača h koreninam: omogočiti nujni temelj za prevetritev družbene odgovornosti, ki jo ne nazadnje na svojih ramenih nosi prav vsak izmed nas. In kdo bi lahko kritično, z umerjeno distanco in intimnim vpogledom to opravil uspešneje kot umetnost? Odločitev za tveganje znotraj umetniškega diskurza je tako hkrati odločitev za upanje. Upati si spet zaupati.«
Festival bo trajal do 26. novembra, v okviru programa bodo izvedli številne delavnice, predvsem za otroke in mladino. Za konec bodo podelili tudi nagrade, in sicer najboljšemu intermedijskemu delu oziroma umetniku za inovativen
pristop k sodobnim oblikam transdisciplinarnih umetniških projektov na presečišču znanosti, umetnosti in tehnologije.
