Velike rumene površine v odtenku oljne repice
Kako je japonska umetnost navdihnila Moneta, van Gogha in Klimta
Odpri galerijo
Franz Marc: Bela mačka na rumeni blazini, olje na kartonu
»To ni več samo moda, to je strast, to je norost,« je francoski kritik Ernest Chesneau opisal navdušenje obiskovalcev na Svetovni razstavi, ki so jo leta 1878 pripravili v Parizu. Navdušenje nad elegantnimi japonskimi izdelki: ekstravagantnimi vazami, lakiranimi skrinjicami, tekstilom, barvnimi lesorezi …
Pred stoletjem in pol je Japonska opazno vplivala tudi na umetnost številnih evropskih likovnih umetnikov. V dunajskem Kunstforumu zdaj o vsem tem pripoveduje razstava Navdušenje nad Japonsko: Monet, van Gogh, Klimt, ki je na ogled do 20. januarja 2019.
Japonska je danes sodobna država z učinkovito infrastrukturo in hkrati pomembna proizvajalka elektronskih in drugih visokotehnoloških izdelkov. Toda do začetka druge polovice 19. stoletja ta država, kar zadeva gospodarsko razvitost, še zdaleč ni bila v svetovnem vrhu. Od začetka 17. stoletja pa do leta 1854 je bila samo v izolaciji. To obdobje se je imenovalo sakoku (zaprta dežela).
To osamitveno politiko Japonske je prekinil ameriški komodor Matthew Perry, ki je s štirimi parniki, oboroženimi z nevarnimi topovi (iz katerih se je dalo izstreliti granate z veliko rušilno močjo), leta 1853 priplul v Tokijski zaliv in zahteval, naj se Japonska odpre mednarodni trgovini. Pred tem je na japonskih tleh od evropskih držav dolgo delovala le nizozemska postaja v Nagasakiju. Japonska, ki je v obdobju sakoku trgovala s Kitajsko in Korejo, se je hotela z izolacijsko politiko obraniti pred evropskimi kolonialnimi težnjami – najprej pred portugalskimi in španskimi, pozneje tudi pred drugimi evropskimi pomorskimi silami.
Ameriška topniška diplomacija (gunboat diplomacy) je leta 1853 dosegla svoj namen. Nedolgo po tem, ko je Perry leta 1854 drugič priplul v japonske vode in vsilil Japoncem pogodbo, kakršno so si zamislile ZDA, je Japonska leta 1868 izpeljala korenito državno reformo (Meidžijeva reforma oziroma Meidžijeva revolucija) in začela pospešeno graditi sodobno državo. Takrat je Zahod spoznal raznovrstnost japonske kulture. Potem ko je Japonska leta 1867 in 1878 sodelovala na razstavah v Parizu, v vmesnem času (leta 1873) pa tudi na Svetovni razstavi na Dunaju, je zahodno Evropo zajela »japonomanija«.
Francoska industrialca, ljubitelja umetnosti in mecena Émile Étienne Guimet in Enrico (Henri) Cernuschi sta med prvimi, potem ko se je Japonska odprla preostalemu svetu, v zgodnjih sedemdesetih letih 19. stoletja odpotovala na Daljni vzhod. Tudi na Japonsko. Ustvarila sta velikansko zbirko predmetov iz držav Daljnega vzhoda in ustanovila vsak svoj azijski muzej: Muzej Guimet in Muzej Cernuschi. Oba sta zdaj v Parizu (Muzej Guimet je bil najprej v Lyonu) in se ponašata z velikimi zbirkami japonske umetnosti. Leta 1872 je kritik Philippe Burty skoval besedo japonizem (japonisme). Burty, ki je bil velik zagovornik japonske kulture in zbiratelj, je ta pojem uporabljal v seriji člankov za revijo La Renaissance littéraire et artistique.
Japonska estetika je bila navdih za številne francoske pa tudi druge evropske umetnike tistega časa. Japonski lesorezi z zanimivimi zgodbami iz nekdanjega povsem drugačnega sveta s čudovitimi temami, motivi in besedili so zbudili zanimanje številnih zbirateljev in umetnikov. Japonske motive so v likovno izražanje prvi vpletli Claude Monet, Édouard Manet, Vincent van Gogh, Edgar Degas in Paul Gauguin, pozneje pa tudi Henri de Toulouse-Lautrec, Pierre Bonnard, Jean-Édouard Vuillard, Félix Edouard Vallotton, Franz Marc in številni drugi umetniki. Po Svetovni razstavi v Parizu leta 1867 in širjenju japonomanije po dobršnem delu Evrope – Franciji, Nemčiji, Belgiji, Avstro-Ogrski in skandinavskih deželah – je navdušenje nad japonskimi umetniškimi deli podkrepila še Svetovna razstava leta 1873 na Dunaju. Japonska umetnost je bila pozneje navdih tudi za umetnike dunajske secesije, Gustava Klimta, Josefa Hoffmanna in številne druge.
Na razstavi v dunajskem Kunstforumu si lahko ogledamo dela številnih znanih umetnikov 19. in 20. stoletja, in to tako evropskih kot japonskih. Poleg omenjenih francoskih in avstrijskih slikarjev so na Dunaju razstavljena dela Jamesa Ensorja, Vasilija Kandinskega, Paula Kleeja, Oskarja Kokoschke, Alfreda Kubina, Hansa Makarta, Kolomana Moserja, Edvarda Muncha, Odilona Redona, Marianne von Werefkin, Franza von Zülowa in drugih. Poleg njihovih del so na ogled tudi stvaritve japonskih umetnikov tistega časa. To so japonski mojstri umetnosti Keisai, Ičirakutej, Totoja, Hačisuka, Rokubei, Kitagava, Cukioka in več članov slikarske šole Utagava. Ob neposrednem soočenju njihovih del z deli evropskih umetnikov je vsekakor izrazit japonski umetniški vpliv na umetnike naše celine.
Seveda je na Dunaju na ogled tudi nekaj del znamenitega Hokusaja Kacušike. »Ko sem listal velike grafike Hokusaja na temo Fudžijame, mi je Manzi [tiskar Michel Manzi] dejal: 'Vidite te velike rumene površine v odtenku oljne repice?' Imel je prav. Premalo je znanega o tem, kaj vse so naši sodobni slikarji prevzeli s teh slik. To je počel predvsem Monet, ki ga pogosto srečam pri Bingu [lastnik Maison de l'Art Nouveau] v sobici z japonsko grafiko …,« je leta 1892 v dnevniku zapisal francoski pisatelj Edmond de Goncourt. Camille Pissarro pa je v enem od pisem sinu Lucienu leta 1893 pisal o svojem navdušenju nad japonsko umetnostjo, ki jo je prav tako videl pri Bingu.
Nekaj let prej je o podobnih občutkih pisal Vincent van Gogh. V pismu bratu Theu je leta 1888 zapisal: »Glej, japonsko slikarstvo je zelo priljubljeno, ljudje dopuščajo, da vpliva nanje. To je skupno vsem impresionistom.« Dodal je, kako »čudoviti so Hokusajevi nageljni in travne bilke«. Van Gogh je zapisal, da je »Hokusaj moder in filozofsko usmerjen mož, ki je veliko časa preživel v proučevanju ene same travne bilke«, in dodal: »Ta travna bilka ga je pripeljala do tega, da slika vse rastline, vse letne čase pa tudi velike pokrajinske slike, na koncu pa tudi živali in ljudi. Tako živi …« Van Gogh je zapisal, da zavida japonskim umetnikom zaradi »neverjetne popolne jasnosti, ki jo imajo njihova dela. Nikoli niso dolgočasna in niti pri enem ni videti, da bi bilo izdelano na hitro. Delujejo preprosto kot dihanje. Liki so izdelani z nekaj potezami s preprosto lahkotnostjo, s kakršno si človek zapenja brezrokavnik.«
Van Gogh je leta 1888 odpotoval v Arles, kjer se je počutil kot na Japonskem – čeprav tam nikoli ni bil, tako kot večina njegovih slikarskih kolegov –, in tam ustanovil kolonijo po zgledu japonskih redovniških bratovščin. Claude Monet je svoj legendarni vrt v Givernyju ustvaril po zgledu japonskih vrtov. Svoje hrepenenje po vsem, kar je japonskega, je Monet okronal s tem, da je na svojem vrtu zgradil japonski most.
Na Dunaju se je umetniško črpanje iz japonske umetnosti začelo okoli leta 1900. V tem času je japonizem v Parizu prešel svoj zenit, je poudarila Evelyn Benesch, kustosinja razstave v Kunstforumu. Francoski umetniki so na prehodu iz 19. v 20. stoletje že iskali nove vire navdiha v želji po tem, da bi razvili nenavadne nove umetniške vpoglede in nove oblike umetniškega ustvarjanja. Po japonizmu so začeli zbirati in občudovati umetniška dela »primitivnih« ljudstev, tako da so se oddaljili od figurativne narativne umetnosti. »Začelo se je obdobje avantgarde in abstrakcije,« je dodala Evelyn Benesch.
Pred stoletjem in pol je Japonska opazno vplivala tudi na umetnost številnih evropskih likovnih umetnikov. V dunajskem Kunstforumu zdaj o vsem tem pripoveduje razstava Navdušenje nad Japonsko: Monet, van Gogh, Klimt, ki je na ogled do 20. januarja 2019.
Japonska je danes sodobna država z učinkovito infrastrukturo in hkrati pomembna proizvajalka elektronskih in drugih visokotehnoloških izdelkov. Toda do začetka druge polovice 19. stoletja ta država, kar zadeva gospodarsko razvitost, še zdaleč ni bila v svetovnem vrhu. Od začetka 17. stoletja pa do leta 1854 je bila samo v izolaciji. To obdobje se je imenovalo sakoku (zaprta dežela).
Alfred Stevens: Japonska Parižanka, olje na platnu
(vsa platna so iz razstave v dunajskem Kunstforumu)
(vsa platna so iz razstave v dunajskem Kunstforumu)
To osamitveno politiko Japonske je prekinil ameriški komodor Matthew Perry, ki je s štirimi parniki, oboroženimi z nevarnimi topovi (iz katerih se je dalo izstreliti granate z veliko rušilno močjo), leta 1853 priplul v Tokijski zaliv in zahteval, naj se Japonska odpre mednarodni trgovini. Pred tem je na japonskih tleh od evropskih držav dolgo delovala le nizozemska postaja v Nagasakiju. Japonska, ki je v obdobju sakoku trgovala s Kitajsko in Korejo, se je hotela z izolacijsko politiko obraniti pred evropskimi kolonialnimi težnjami – najprej pred portugalskimi in španskimi, pozneje tudi pred drugimi evropskimi pomorskimi silami.
Prehod v drugačen svet
Ameriška topniška diplomacija (gunboat diplomacy) je leta 1853 dosegla svoj namen. Nedolgo po tem, ko je Perry leta 1854 drugič priplul v japonske vode in vsilil Japoncem pogodbo, kakršno so si zamislile ZDA, je Japonska leta 1868 izpeljala korenito državno reformo (Meidžijeva reforma oziroma Meidžijeva revolucija) in začela pospešeno graditi sodobno državo. Takrat je Zahod spoznal raznovrstnost japonske kulture. Potem ko je Japonska leta 1867 in 1878 sodelovala na razstavah v Parizu, v vmesnem času (leta 1873) pa tudi na Svetovni razstavi na Dunaju, je zahodno Evropo zajela »japonomanija«.
Francoska industrialca, ljubitelja umetnosti in mecena Émile Étienne Guimet in Enrico (Henri) Cernuschi sta med prvimi, potem ko se je Japonska odprla preostalemu svetu, v zgodnjih sedemdesetih letih 19. stoletja odpotovala na Daljni vzhod. Tudi na Japonsko. Ustvarila sta velikansko zbirko predmetov iz držav Daljnega vzhoda in ustanovila vsak svoj azijski muzej: Muzej Guimet in Muzej Cernuschi. Oba sta zdaj v Parizu (Muzej Guimet je bil najprej v Lyonu) in se ponašata z velikimi zbirkami japonske umetnosti. Leta 1872 je kritik Philippe Burty skoval besedo japonizem (japonisme). Burty, ki je bil velik zagovornik japonske kulture in zbiratelj, je ta pojem uporabljal v seriji člankov za revijo La Renaissance littéraire et artistique.
Japonska estetika je bila navdih za številne francoske pa tudi druge evropske umetnike tistega časa. Japonski lesorezi z zanimivimi zgodbami iz nekdanjega povsem drugačnega sveta s čudovitimi temami, motivi in besedili so zbudili zanimanje številnih zbirateljev in umetnikov. Japonske motive so v likovno izražanje prvi vpletli Claude Monet, Édouard Manet, Vincent van Gogh, Edgar Degas in Paul Gauguin, pozneje pa tudi Henri de Toulouse-Lautrec, Pierre Bonnard, Jean-Édouard Vuillard, Félix Edouard Vallotton, Franz Marc in številni drugi umetniki. Po Svetovni razstavi v Parizu leta 1867 in širjenju japonomanije po dobršnem delu Evrope – Franciji, Nemčiji, Belgiji, Avstro-Ogrski in skandinavskih deželah – je navdušenje nad japonskimi umetniškimi deli podkrepila še Svetovna razstava leta 1873 na Dunaju. Japonska umetnost je bila pozneje navdih tudi za umetnike dunajske secesije, Gustava Klimta, Josefa Hoffmanna in številne druge.
Kdo je bil prvi?
Za zdaj se ne ve natančno, kdo je v drugi polovici 19. stoletja v Evropi »odkril« japonsko umetnost. Po eni verziji je to bil Félix Bracquemond, ki je leta 1856 opazil Hokusajeve mange na papirju, v katerega je bila ovita pošiljka lomljivega blaga, uvoženega iz Japonske. Drugi trdijo, da je to bil Claude Monet, ki naj bi med kupom grafičnih listov pri nekem trgovcu na Nizozemskem odkril japonski lesorez.
Za zdaj se ne ve natančno, kdo je v drugi polovici 19. stoletja v Evropi »odkril« japonsko umetnost. Po eni verziji je to bil Félix Bracquemond, ki je leta 1856 opazil Hokusajeve mange na papirju, v katerega je bila ovita pošiljka lomljivega blaga, uvoženega iz Japonske. Drugi trdijo, da je to bil Claude Monet, ki naj bi med kupom grafičnih listov pri nekem trgovcu na Nizozemskem odkril japonski lesorez.
Na razstavi v dunajskem Kunstforumu si lahko ogledamo dela številnih znanih umetnikov 19. in 20. stoletja, in to tako evropskih kot japonskih. Poleg omenjenih francoskih in avstrijskih slikarjev so na Dunaju razstavljena dela Jamesa Ensorja, Vasilija Kandinskega, Paula Kleeja, Oskarja Kokoschke, Alfreda Kubina, Hansa Makarta, Kolomana Moserja, Edvarda Muncha, Odilona Redona, Marianne von Werefkin, Franza von Zülowa in drugih. Poleg njihovih del so na ogled tudi stvaritve japonskih umetnikov tistega časa. To so japonski mojstri umetnosti Keisai, Ičirakutej, Totoja, Hačisuka, Rokubei, Kitagava, Cukioka in več članov slikarske šole Utagava. Ob neposrednem soočenju njihovih del z deli evropskih umetnikov je vsekakor izrazit japonski umetniški vpliv na umetnike naše celine.
Z lahkotnostjo do popolne jasnosti
Seveda je na Dunaju na ogled tudi nekaj del znamenitega Hokusaja Kacušike. »Ko sem listal velike grafike Hokusaja na temo Fudžijame, mi je Manzi [tiskar Michel Manzi] dejal: 'Vidite te velike rumene površine v odtenku oljne repice?' Imel je prav. Premalo je znanega o tem, kaj vse so naši sodobni slikarji prevzeli s teh slik. To je počel predvsem Monet, ki ga pogosto srečam pri Bingu [lastnik Maison de l'Art Nouveau] v sobici z japonsko grafiko …,« je leta 1892 v dnevniku zapisal francoski pisatelj Edmond de Goncourt. Camille Pissarro pa je v enem od pisem sinu Lucienu leta 1893 pisal o svojem navdušenju nad japonsko umetnostjo, ki jo je prav tako videl pri Bingu.
Kacušika Hokusaj: Neobičajni pogledi na slavne japonske mostove: Most iz osmih delov pri Mikavi, lesorez
Nekaj let prej je o podobnih občutkih pisal Vincent van Gogh. V pismu bratu Theu je leta 1888 zapisal: »Glej, japonsko slikarstvo je zelo priljubljeno, ljudje dopuščajo, da vpliva nanje. To je skupno vsem impresionistom.« Dodal je, kako »čudoviti so Hokusajevi nageljni in travne bilke«. Van Gogh je zapisal, da je »Hokusaj moder in filozofsko usmerjen mož, ki je veliko časa preživel v proučevanju ene same travne bilke«, in dodal: »Ta travna bilka ga je pripeljala do tega, da slika vse rastline, vse letne čase pa tudi velike pokrajinske slike, na koncu pa tudi živali in ljudi. Tako živi …« Van Gogh je zapisal, da zavida japonskim umetnikom zaradi »neverjetne popolne jasnosti, ki jo imajo njihova dela. Nikoli niso dolgočasna in niti pri enem ni videti, da bi bilo izdelano na hitro. Delujejo preprosto kot dihanje. Liki so izdelani z nekaj potezami s preprosto lahkotnostjo, s kakršno si človek zapenja brezrokavnik.«
Van Gogh je leta 1888 odpotoval v Arles, kjer se je počutil kot na Japonskem – čeprav tam nikoli ni bil, tako kot večina njegovih slikarskih kolegov –, in tam ustanovil kolonijo po zgledu japonskih redovniških bratovščin. Claude Monet je svoj legendarni vrt v Givernyju ustvaril po zgledu japonskih vrtov. Svoje hrepenenje po vsem, kar je japonskega, je Monet okronal s tem, da je na svojem vrtu zgradil japonski most.
Edgar Degas: Baletna šola, olje na platnu
Na Dunaju se je umetniško črpanje iz japonske umetnosti začelo okoli leta 1900. V tem času je japonizem v Parizu prešel svoj zenit, je poudarila Evelyn Benesch, kustosinja razstave v Kunstforumu. Francoski umetniki so na prehodu iz 19. v 20. stoletje že iskali nove vire navdiha v želji po tem, da bi razvili nenavadne nove umetniške vpoglede in nove oblike umetniškega ustvarjanja. Po japonizmu so začeli zbirati in občudovati umetniška dela »primitivnih« ljudstev, tako da so se oddaljili od figurativne narativne umetnosti. »Začelo se je obdobje avantgarde in abstrakcije,« je dodala Evelyn Benesch.
Njegovo japonsko oko
Van Gogh je o japonskih lesorezih rad pisal bratu Theu. Depresivni in žalostni rdečebradec je uvidel japonske grafike kot ljubezen do življenja. »Jasno je, da bomo lahko japonsko umetnost razumeli le, če bomo veliko bolj dobre volje in srečni, samo to nas bo vrnilo k naravi in samo tako se bomo lahko znebili pravil ter naše dolgočasne izobrazbe.« V Antwerpnu je kupil prve japonske lesoreze in jih vedno nosil s seboj, da je z njimi oblepil svoje skromne sobe. Tudi soba v znameniti rumeni hiši v Arlesu v Provansi je bila oblepljena z njimi. Če pozorno pogledamo njegov avtoportret z odrezanim ušesom, bomo za slikarjem na steni zagledali sliko žensk v kimonu. Njegova Provansa se mu je zdela najboljši približek Japonske. »Ker ne morem na Japonsko, grem na jug.« Ko je tja potoval z vlakom, je prijatelju Paulu Gauguinu pisal, da ves čas gleda skozi okno, ali je pokrajina že kaj podobna japonski. »Kako otročje, kajne?« Ko je prišel v Arles, se mu je res zdelo, da se je njegov pogled spremenil, da »tukaj mogoče res vse skupaj vidiš z japonskim očesom in barve čutiš drugače.« I. Š.
Van Gogh je o japonskih lesorezih rad pisal bratu Theu. Depresivni in žalostni rdečebradec je uvidel japonske grafike kot ljubezen do življenja. »Jasno je, da bomo lahko japonsko umetnost razumeli le, če bomo veliko bolj dobre volje in srečni, samo to nas bo vrnilo k naravi in samo tako se bomo lahko znebili pravil ter naše dolgočasne izobrazbe.« V Antwerpnu je kupil prve japonske lesoreze in jih vedno nosil s seboj, da je z njimi oblepil svoje skromne sobe. Tudi soba v znameniti rumeni hiši v Arlesu v Provansi je bila oblepljena z njimi. Če pozorno pogledamo njegov avtoportret z odrezanim ušesom, bomo za slikarjem na steni zagledali sliko žensk v kimonu. Njegova Provansa se mu je zdela najboljši približek Japonske. »Ker ne morem na Japonsko, grem na jug.« Ko je tja potoval z vlakom, je prijatelju Paulu Gauguinu pisal, da ves čas gleda skozi okno, ali je pokrajina že kaj podobna japonski. »Kako otročje, kajne?« Ko je prišel v Arles, se mu je res zdelo, da se je njegov pogled spremenil, da »tukaj mogoče res vse skupaj vidiš z japonskim očesom in barve čutiš drugače.« I. Š.
Mojster
Hokusaj je pri sedemdesetih o svojem slikarstvu zapisal: »Ko bom star osemdeset, bom še bolj napredoval, pri devetdesetih bom zares vstopil v skrivnost stvari, pri stotih bom gotovo dosegel izjemno stopnjo dojemanja, in ko bom star sto deset let, bo vse, kar bom naslikal, vsaka črta, vsaka pika postala živa.« Pod to razmišljanje se je podpisal: »To sem napisal pri petinsedemdesetih, jaz, nekoč Hokusaj, danes Gvakio Rojin, stari mož, nor na slikanje.« I. Š.
Hokusaj je pri sedemdesetih o svojem slikarstvu zapisal: »Ko bom star osemdeset, bom še bolj napredoval, pri devetdesetih bom zares vstopil v skrivnost stvari, pri stotih bom gotovo dosegel izjemno stopnjo dojemanja, in ko bom star sto deset let, bo vse, kar bom naslikal, vsaka črta, vsaka pika postala živa.« Pod to razmišljanje se je podpisal: »To sem napisal pri petinsedemdesetih, jaz, nekoč Hokusaj, danes Gvakio Rojin, stari mož, nor na slikanje.« I. Š.
