»Prebivalci so tisti, ki si morajo razširiti prostor za soodločanje«
Ponekod občani že odločajo o porabi dela javnega denarja. Podobne pobude v Ljubljani doslej niso bile uslišane.
Odpri galerijo
»Občani najbolje vedo, kaj je za njihov kraj in okolje najbolj primerno in potrebno.« FOTO: Leon Vidic
»Postopoma bomo zagotovili, da bodo vse občine uvedle participativni proračun.« Tako je zapisano v koalicijskem sporazumu nove vlade, kako bodo to zagotovili, pa ne piše. Takšno sodelovanje občanov pri porabi javnega denarja v nekaterih občinah že izvajajo.
Medtem ko ga ljubljanska občina nima, čeprav župan Zoran Janković trdi drugače, participativni proračun, pri katerem občani soodločajo o porabi javnega denarja in ga po svetu pozna najmanj 1500 mest, v nekaterih drugih občinah v Sloveniji ni novost. Da ga nekatere občine že izvajajo in da to počnejo »na različen, lokalnim izkušnjam in praksi primeren način«, spomnijo v Skupnosti občin Slovenije, v katero je povezanih 175 članic. »Soodločanje občank in občanov, kako se bo porabil del proračunskega denarja, je pomembna vez, ki krepi skupnosti,« poudarjajo, toda pri tem opozarjajo, da si ne želijo »še enega togega reguliranja, ki se prav s tem, ko je zapovedan na en način, izgubi in razvrednoti«. V Združenju občin Slovenije so prepričani, da se »načelo participativnosti na lokalni ravni že zelo dobro izvaja«, toda tega, kot dodajajo, ni mogoče reči za odnos med občinami in državo. »Vlada bi morala na tem področju nujno več energije vložiti v uskladitev interesov z občinami.«
V zvezi z vsebino nove koalicijske pogodbe, ki se nanaša na lokalno samoupravo in napoved uvedbe participativnega proračuna, z MOL v zakonskem roku nismo prejeli odgovora. So pa »postopno uvajanje participativnega proračuna« županu Zoranu Jankoviću po zadnjih lokalnih volitvah predlagali v takratni Združeni levici, ko je imela v mestnem svetu še tri svetnike, a za to, kot so opozorili v stranki, »ni bilo posluha«. Župan Janković je bil leta 2015, kot so nam takrat sporočili iz njegovega kabineta, prepričan, da »MOL participativni proračun že dolgo ima«. Po njegovem zmaga na lokalnih volitvah v vseh četrtnih skupnostih in redna srečanja z njihovimi predstavniki ter to, da je občanom na voljo za pogovor enkrat na mesec in da vsako pobudo proučijo in nanjo odgovorijo, pomenijo enako kot odločanje občanov o porabi javnega denarja.
»Veliko je županov, ki trdijo, da participativni proračun že izvajajo, čeprav ga ne. To kaže na to, da sploh ne vejo, za kaj gre,« opozarja Matic Primc iz Iniciative mestni zbor. Ta je nastala leta 2012 med vstajniškim vrenjem v Mariboru in v kateri vse od takrat redno sklicujejo zbore samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnosti, bili so tudi med prvimi pobudniki uvedbe participativnega proračuna pri nas. Primc spomni, da je ta tudi vpisan v zakon in ga zato ni mogoče interpretirati po svoje; ker je to zdaj zapisano »zelo ohlapno«, ga, kot pravi, »izvaja zelo malo občin«.
V ajdovski občini so, kot pravijo, s projektom Moja pobuda orali ledino. »Šlo je za zbiranje pobud občanov, saj vemo, da imajo občani veliko idej, a jih skozi ustaljene postopke odločanja morda ne morejo ustrezno izraziti in uveljaviti,« pojasnjujejo. »Občani najbolje vedo, kaj je za njihov kraj in okolje najbolj primerno in potrebno. To se je v projektu Moja pobuda tudi potrdilo.« Na prvem glasovanju pred dvema letoma so izbrali 31 predlogov v skupni vrednosti približno 340.000 evrov. Na občini zagotavljajo, da so jih tudi že izvedli, med drugim so uredili kolesarske in pešpoti ter nove rekreacijske površine. Glasovanja leta 2016 se je udeležilo malo več kot dva tisoč prebivalcev občine, v kateri jih živi približno devetnajst tisoč, drugega, ki so ga izvedli letos, ko so občani odločali o porabi dela proračuna za prihodnji dve leti, pa se je udeležilo dvakrat več ljudi, kar pomeni petina vseh.
Da »ideja neposredne demokracije in neposrednega odločanja ljudi pri upravljanju javnih zadev najbolj pride do izraza takrat, ko lahko občani sami načrtujejo porabo sredstev občinskega proračuna«, meni ajdovski župan Tadej Beočanin. »Projekt Moja pobuda je to možnost ponudil, občanke in občani pa so jo izkoristili. Sami najbolje vedo, kaj je treba v njihovem bivalnem okolju spremeniti, da se izboljšajo življenjske razmere. Uvedba participativnega proračuna je pripomogla k aktivnemu vključevanju občanov v urejanje javnih zadev, še posebno med mladimi.«
Primc poudari Ajdovščino, Komen in Novo Gorico. »Postopke so dobro izpeljali, izvedeni so bili transparentno, pritegnili so prebivalce, jih vključili v vse faze, od zbiranja predlogov do izvedbe projektov.« V Komnu so imeli 20-odstotno udeležbo, v nekaterih delih občine tudi 80-odstotno, kar po njegovem kaže tudi, da so se ljudje pripravljeni angažirati, če imajo možnost soodločanja. »Lahko se vzpostavi nekakšna lažna demokracija, zato pa je pri participativnem proračunu ključno to, kako se izvede in čemu je namenjen, in pri tem se je treba zavedati, da je to sredstvo občanov,« poudarja Primc.
»Kot vidimo, se ga da dobro izpeljati, hkrati pa primer Maribora kaže, da je lahko izveden tudi slabo, saj so celotno odločanje znova prenesli na izvoljene predstavnike.« Kako pa preprečiti, da participativni proračun ne postane sredstvo oblasti? »Nevarnost za to obstaja. Večina po svetu jih je uvedenih od zgoraj navzdol in ga oblasti uvedejo toliko, kolikor jim to ustreza,« odgovarja Primc. »Toda ko ga enkrat uvedejo, so prebivalci mesta tisti, ki si morajo razširiti prostor za soodločanje. Je pa tako, da se ljudje v procesu učijo, kako potekajo javni postopki, ustvarjajo se nove vrednote, postopoma se razvija odnos do skupnosti in skupnega ter s tem spoštovanja soljudi. In če se ljudi aktivirajo, bodo prostor za soodločanje tudi širili.«
Medtem ko ga ljubljanska občina nima, čeprav župan Zoran Janković trdi drugače, participativni proračun, pri katerem občani soodločajo o porabi javnega denarja in ga po svetu pozna najmanj 1500 mest, v nekaterih drugih občinah v Sloveniji ni novost. Da ga nekatere občine že izvajajo in da to počnejo »na različen, lokalnim izkušnjam in praksi primeren način«, spomnijo v Skupnosti občin Slovenije, v katero je povezanih 175 članic. »Soodločanje občank in občanov, kako se bo porabil del proračunskega denarja, je pomembna vez, ki krepi skupnosti,« poudarjajo, toda pri tem opozarjajo, da si ne želijo »še enega togega reguliranja, ki se prav s tem, ko je zapovedan na en način, izgubi in razvrednoti«. V Združenju občin Slovenije so prepričani, da se »načelo participativnosti na lokalni ravni že zelo dobro izvaja«, toda tega, kot dodajajo, ni mogoče reči za odnos med občinami in državo. »Vlada bi morala na tem področju nujno več energije vložiti v uskladitev interesov z občinami.«
Ljubljana ga ima, a ga nima
V zvezi z vsebino nove koalicijske pogodbe, ki se nanaša na lokalno samoupravo in napoved uvedbe participativnega proračuna, z MOL v zakonskem roku nismo prejeli odgovora. So pa »postopno uvajanje participativnega proračuna« županu Zoranu Jankoviću po zadnjih lokalnih volitvah predlagali v takratni Združeni levici, ko je imela v mestnem svetu še tri svetnike, a za to, kot so opozorili v stranki, »ni bilo posluha«. Župan Janković je bil leta 2015, kot so nam takrat sporočili iz njegovega kabineta, prepričan, da »MOL participativni proračun že dolgo ima«. Po njegovem zmaga na lokalnih volitvah v vseh četrtnih skupnostih in redna srečanja z njihovimi predstavniki ter to, da je občanom na voljo za pogovor enkrat na mesec in da vsako pobudo proučijo in nanjo odgovorijo, pomenijo enako kot odločanje občanov o porabi javnega denarja.
»Veliko je županov, ki trdijo, da participativni proračun že izvajajo, čeprav ga ne. To kaže na to, da sploh ne vejo, za kaj gre,« opozarja Matic Primc iz Iniciative mestni zbor. Ta je nastala leta 2012 med vstajniškim vrenjem v Mariboru in v kateri vse od takrat redno sklicujejo zbore samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnosti, bili so tudi med prvimi pobudniki uvedbe participativnega proračuna pri nas. Primc spomni, da je ta tudi vpisan v zakon in ga zato ni mogoče interpretirati po svoje; ker je to zdaj zapisano »zelo ohlapno«, ga, kot pravi, »izvaja zelo malo občin«.
Kako delujeOsnovni model participativnega proračuna, ki so ga postavila mesta v Latinski Ameriki, je sestavljen iz več faz. Najprej je treba določiti, kolikšen del občinskega proračuna bo namenjen participaciji občanov. Nato se na javni razpravi, ki je odprta za vse, določijo cilji in potrebe skupnosti. Delegatski svet, ki ga sestavljajo na občinskih zborih izbrani predstavniki občanov, strokovnjaki in tudi predstavniki političnih strank, nato pripravi predlog proračuna, ki je naravnan projektno, ponavadi jih pripravijo več. O njih potem razpravljajo na občinskih zborih, razprava lahko poteka tudi na spletu. Ko je predlog potrjen, se začneta izvajanje in nadzor.
Veliko zamisli, toda ...
V ajdovski občini so, kot pravijo, s projektom Moja pobuda orali ledino. »Šlo je za zbiranje pobud občanov, saj vemo, da imajo občani veliko idej, a jih skozi ustaljene postopke odločanja morda ne morejo ustrezno izraziti in uveljaviti,« pojasnjujejo. »Občani najbolje vedo, kaj je za njihov kraj in okolje najbolj primerno in potrebno. To se je v projektu Moja pobuda tudi potrdilo.« Na prvem glasovanju pred dvema letoma so izbrali 31 predlogov v skupni vrednosti približno 340.000 evrov. Na občini zagotavljajo, da so jih tudi že izvedli, med drugim so uredili kolesarske in pešpoti ter nove rekreacijske površine. Glasovanja leta 2016 se je udeležilo malo več kot dva tisoč prebivalcev občine, v kateri jih živi približno devetnajst tisoč, drugega, ki so ga izvedli letos, ko so občani odločali o porabi dela proračuna za prihodnji dve leti, pa se je udeležilo dvakrat več ljudi, kar pomeni petina vseh.
Da »ideja neposredne demokracije in neposrednega odločanja ljudi pri upravljanju javnih zadev najbolj pride do izraza takrat, ko lahko občani sami načrtujejo porabo sredstev občinskega proračuna«, meni ajdovski župan Tadej Beočanin. »Projekt Moja pobuda je to možnost ponudil, občanke in občani pa so jo izkoristili. Sami najbolje vedo, kaj je treba v njihovem bivalnem okolju spremeniti, da se izboljšajo življenjske razmere. Uvedba participativnega proračuna je pripomogla k aktivnemu vključevanju občanov v urejanje javnih zadev, še posebno med mladimi.«
Širiti prostor
Primc poudari Ajdovščino, Komen in Novo Gorico. »Postopke so dobro izpeljali, izvedeni so bili transparentno, pritegnili so prebivalce, jih vključili v vse faze, od zbiranja predlogov do izvedbe projektov.« V Komnu so imeli 20-odstotno udeležbo, v nekaterih delih občine tudi 80-odstotno, kar po njegovem kaže tudi, da so se ljudje pripravljeni angažirati, če imajo možnost soodločanja. »Lahko se vzpostavi nekakšna lažna demokracija, zato pa je pri participativnem proračunu ključno to, kako se izvede in čemu je namenjen, in pri tem se je treba zavedati, da je to sredstvo občanov,« poudarja Primc.
»Kot vidimo, se ga da dobro izpeljati, hkrati pa primer Maribora kaže, da je lahko izveden tudi slabo, saj so celotno odločanje znova prenesli na izvoljene predstavnike.« Kako pa preprečiti, da participativni proračun ne postane sredstvo oblasti? »Nevarnost za to obstaja. Večina po svetu jih je uvedenih od zgoraj navzdol in ga oblasti uvedejo toliko, kolikor jim to ustreza,« odgovarja Primc. »Toda ko ga enkrat uvedejo, so prebivalci mesta tisti, ki si morajo razširiti prostor za soodločanje. Je pa tako, da se ljudje v procesu učijo, kako potekajo javni postopki, ustvarjajo se nove vrednote, postopoma se razvija odnos do skupnosti in skupnega ter s tem spoštovanja soljudi. In če se ljudi aktivirajo, bodo prostor za soodločanje tudi širili.«
