Reševanje vsega živega na Ljubljanskem barju
Obe skrajnosti, intenzivno kmetovanje in njegovo opuščanje, sta povzročili spremembe. Poskus obnove in ohranitve mokrotnih habitatov
Odpri galerijo
Barjanskega okerčka tokrat niso našli.
Ljubljansko barje je počasi prebujajoča se lepotica na južnem robu prestolnice. V sedanji podobi je delo človeških rok, ki jih je z Dunaja usmerjala Marija Terezija, hkrati pa eno največjih mokrišč v jugovzhodni Evropi. Za ohranitev katerega je v prihodnjih štirih letih v okviru projekta PoLJUBa na voljo 4,1 milijona evrov; štiri petine denarja bo prispevala bruseljska evropska blagajna, preostanek pa bo pritekel iz slovenskega proračuna.
Težišče projekta je obnova habitatov, v tem primeru bolj ali manj mokrotnih in vlažnih travnikov ter tamkajšnjega avtohtonega življa. Direktor vodilnega partnerja v projektu, javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, Janez Kastelic, je na novinarski predstavitvi pojasnil, da je vse skupaj pomembno tako za ohranjanje naravne diverzitete oziroma različnosti kot za kmetijstvo. Med obema bo treba poiskati sinergijo.
V projektu PoLJUBa, ki sledi leta 2015 začetemu LJUBa, so partnerji še državni zavod za varstvo narave, društvo za opazovanje in proučevanje ptic ter Ljubljanska urbana regija. Razmere na Ljubljanskem barju so se v zadnjih desetletjih korenito spremenile: na to je vplivalo tako preveč intenzivno kmetovanje, ki bi v skrajni obliki ob preveč umetnih posegih lahko vodilo v popolno opustošenje vsega naravnega, kot opuščanje kmetovanja. S PoLJUBo se ne bo omejevalo življenje na vseh 15.000 hektarih Ljubljanskega barja, bodo pa strokovnjaki na skupaj 133 hektarih poskušali vzpostaviti primerne razmere tako za avtohtono floro kot za izumirajočo favno.
Večji del sredstev bo namenjen odkupu zemljišč (po tržnih cenah), na katerih bodo poskušali vzpostaviti za ves živi svet primerne razmere, tako z omejevanjem intenziviranja kmetijstva kot z ustreznim gospodarjenjem z vodotoki in jarki, kar je nujno za ohranitev izginjajočih avtohtonih vrst. V postopku odkupa je trenutno novih osem hektarov, prvih 16 hektarov kmetijskih zemljišč pa je že odkupljenih – na njih so poskušali ob novinarskem ogledu pokazati tudi barjanskega okarčka, metulja, ki sodi med 15 najbolj ogroženih vrst metuljev v Evropi.
Letošnja okarčkova sezona se je že končala, se pa zato julija in avgusta pojavlja drugi ogroženi metulj, strašnični mravljiščar. S PoLJUBo želijo strokovnjaki tudi ugotoviti, kakšen sistem košnje je najprimernejši – na prvi pogled se zdi, da bi to lahko bila jesenska košnja, s katero metuljev ne bi več motili.
Opisovanje ogroženih in za ohranjanje predvidenih habitatov zna biti preveč zapleteno, vsekakor pa velja, da imata za vse skupaj izjemen pomen voda in njena višina, kar se uravnava z jarki, ki jih je na Barju kar pet tisoč kilometrov. Kljub zapletenosti velja omeniti na primer loeselovo grezovko, barjansko do 20 centimetrov visoko bledo zeleno orhidejo, katere razvoj od semena do cvetenja je izjemno dolg, od štiri do kar šest let. Pa značilno barjansko ptico, kosca, ki so jih letos našteli le še 46, kar 85 odstotkov manj kot pred desetletjem in pol. Ornitolog Tomaž Jančar je pojasnil, da je vzrok intenziviranje kmetovanja, za rešitev pa bo treba obnoviti travnike in zatreti invazivno zlato rozgo, ki jo imajo sicer zaradi poznega cvetenja zelo radi čebelarji.
Ljubljansko barje je tudi dom velikega škurha, ptice, ki gnezdi le še tam, ter temne šaševke, izredno redke, ogrožene kobilice, za katero barje predstavlja več kot dve tretjini habitata v svetovnem merilu. Barje je tudi dom močvirske sklednice, naše edine avtohtone sladkovodne želve, ki je bila zaščitena že leta 1920, zdaj pa se populacija stara; rešitev bodo poiskali v koridorju mlak s primernimi življenjskimi razmerami. Hkrati pa bo treba odstraniti kar 50 vrst tujerodnih želv. Na reševanje čakajo še brezrepa dvoživka hribski urh, kačji pastir koščični škratec, edini hrošč puščavnik, ki živi v starih votlih drevesih, ki jih preprosto ni več.
V Krajinskem parku Ljubljansko barje odlično sodelujejo z vsemi »barjanskimi« občinami, škofljiški in iški župan, Ivan Jordan in Janez Cimperman, sta opozorila na protipoplavno varnost in odstranjevanje odpadnih voda (čistilne naprave so obstale na pol poti), da barje ne bi postalo velika greznica, ter da barjanskega okarčka na območju, predvidenem za škofljiško obvoznico, ni (in tudi 50 evrov nagrade za vsakega niso doslej še nikomur izplačali).
Kmetje morajo zimska opravila končati do 15. marca. Včasih to ne gre, kar ni problem, če pravočasno sporočijo, da se še maja in junija opravljajo tovrstna dela, pa ni opravičila. Janez Kastelic pravi, da kmetom na 65 hektarih, kjer veljajo ukrepi, ne želijo povzročati težav. Tudi na odkupljenih zemljiščih ne bodo kmetovali sami, temveč bodo to brez plačila (najemnine) še naprej opravljali domači kmetje.
V barjanskih občinah se bojijo okoliških (nebarjanskih) kmetov, ki uničujejo pri skladu kmetijskih zemljišč najeto zemljo. Nekaj za projekt PoLJUBa potrebnih zemljišč bodo dobili tudi pri slednjem, vendar teh, ki so že državna, niti ne morejo odkupiti; Kastelic pa napoveduje, da jih bodo z razpisom v obdelovanje prepustili domačinom, ki so okolje že doslej vzdrževali.
Težišče projekta je obnova habitatov, v tem primeru bolj ali manj mokrotnih in vlažnih travnikov ter tamkajšnjega avtohtonega življa. Direktor vodilnega partnerja v projektu, javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, Janez Kastelic, je na novinarski predstavitvi pojasnil, da je vse skupaj pomembno tako za ohranjanje naravne diverzitete oziroma različnosti kot za kmetijstvo. Med obema bo treba poiskati sinergijo.
V projektu PoLJUBa, ki sledi leta 2015 začetemu LJUBa, so partnerji še državni zavod za varstvo narave, društvo za opazovanje in proučevanje ptic ter Ljubljanska urbana regija. Razmere na Ljubljanskem barju so se v zadnjih desetletjih korenito spremenile: na to je vplivalo tako preveč intenzivno kmetovanje, ki bi v skrajni obliki ob preveč umetnih posegih lahko vodilo v popolno opustošenje vsega naravnega, kot opuščanje kmetovanja. S PoLJUBo se ne bo omejevalo življenje na vseh 15.000 hektarih Ljubljanskega barja, bodo pa strokovnjaki na skupaj 133 hektarih poskušali vzpostaviti primerne razmere tako za avtohtono floro kot za izumirajočo favno.
Denar za zemljišča
Večji del sredstev bo namenjen odkupu zemljišč (po tržnih cenah), na katerih bodo poskušali vzpostaviti za ves živi svet primerne razmere, tako z omejevanjem intenziviranja kmetijstva kot z ustreznim gospodarjenjem z vodotoki in jarki, kar je nujno za ohranitev izginjajočih avtohtonih vrst. V postopku odkupa je trenutno novih osem hektarov, prvih 16 hektarov kmetijskih zemljišč pa je že odkupljenih – na njih so poskušali ob novinarskem ogledu pokazati tudi barjanskega okarčka, metulja, ki sodi med 15 najbolj ogroženih vrst metuljev v Evropi.
Letošnja okarčkova sezona se je že končala, se pa zato julija in avgusta pojavlja drugi ogroženi metulj, strašnični mravljiščar. S PoLJUBo želijo strokovnjaki tudi ugotoviti, kakšen sistem košnje je najprimernejši – na prvi pogled se zdi, da bi to lahko bila jesenska košnja, s katero metuljev ne bi več motili.
Opisovanje ogroženih in za ohranjanje predvidenih habitatov zna biti preveč zapleteno, vsekakor pa velja, da imata za vse skupaj izjemen pomen voda in njena višina, kar se uravnava z jarki, ki jih je na Barju kar pet tisoč kilometrov. Kljub zapletenosti velja omeniti na primer loeselovo grezovko, barjansko do 20 centimetrov visoko bledo zeleno orhidejo, katere razvoj od semena do cvetenja je izjemno dolg, od štiri do kar šest let. Pa značilno barjansko ptico, kosca, ki so jih letos našteli le še 46, kar 85 odstotkov manj kot pred desetletjem in pol. Ornitolog Tomaž Jančar je pojasnil, da je vzrok intenziviranje kmetovanja, za rešitev pa bo treba obnoviti travnike in zatreti invazivno zlato rozgo, ki jo imajo sicer zaradi poznega cvetenja zelo radi čebelarji.
Močvirska sklednica, avtohtona želva
Ljubljansko barje je tudi dom velikega škurha, ptice, ki gnezdi le še tam, ter temne šaševke, izredno redke, ogrožene kobilice, za katero barje predstavlja več kot dve tretjini habitata v svetovnem merilu. Barje je tudi dom močvirske sklednice, naše edine avtohtone sladkovodne želve, ki je bila zaščitena že leta 1920, zdaj pa se populacija stara; rešitev bodo poiskali v koridorju mlak s primernimi življenjskimi razmerami. Hkrati pa bo treba odstraniti kar 50 vrst tujerodnih želv. Na reševanje čakajo še brezrepa dvoživka hribski urh, kačji pastir koščični škratec, edini hrošč puščavnik, ki živi v starih votlih drevesih, ki jih preprosto ni več.
Poplave, odpadne vode
V Krajinskem parku Ljubljansko barje odlično sodelujejo z vsemi »barjanskimi« občinami, škofljiški in iški župan, Ivan Jordan in Janez Cimperman, sta opozorila na protipoplavno varnost in odstranjevanje odpadnih voda (čistilne naprave so obstale na pol poti), da barje ne bi postalo velika greznica, ter da barjanskega okarčka na območju, predvidenem za škofljiško obvoznico, ni (in tudi 50 evrov nagrade za vsakega niso doslej še nikomur izplačali).
Kmetje morajo zimska opravila končati do 15. marca. Včasih to ne gre, kar ni problem, če pravočasno sporočijo, da se še maja in junija opravljajo tovrstna dela, pa ni opravičila. Janez Kastelic pravi, da kmetom na 65 hektarih, kjer veljajo ukrepi, ne želijo povzročati težav. Tudi na odkupljenih zemljiščih ne bodo kmetovali sami, temveč bodo to brez plačila (najemnine) še naprej opravljali domači kmetje.
V barjanskih občinah se bojijo okoliških (nebarjanskih) kmetov, ki uničujejo pri skladu kmetijskih zemljišč najeto zemljo. Nekaj za projekt PoLJUBa potrebnih zemljišč bodo dobili tudi pri slednjem, vendar teh, ki so že državna, niti ne morejo odkupiti; Kastelic pa napoveduje, da jih bodo z razpisom v obdelovanje prepustili domačinom, ki so okolje že doslej vzdrževali.
