»Učitelj si mora avtoriteto zgraditi sam«

43 let je bil učitelj, 50 let je mentor mladih planincev in prostovoljec pri zvezi prijateljev mladine. Tik po začetku novega šolskega leta sva klepetala tudi o zdravi pameti, ki naj bi bila stalna spremljevalka staršev in učiteljev.
Fotografija: »Strašna zmota je – in Slovenci smo res nagnjeni k temu – da moramo otroku nenehno vcepljati, da je povsod najboljši.« FOTO: Tomi Lombar/Delo
Odpri galerijo
»Strašna zmota je – in Slovenci smo res nagnjeni k temu – da moramo otroku nenehno vcepljati, da je povsod najboljši.« FOTO: Tomi Lombar/Delo

Rdeča nit njegovega delovanja so vedno bili otroci. Triinštirideset let je deloval na osnovnih šolah, učil tako rekoč vse predmete razen angleškega jezika. Bil je ravnatelj, knjižničar, poučeval v podružnicah. Poleg tega je že 50 let mentor mladim planincem in prostovoljec zveze prijateljev mladine ter 26 let sodelavec Tom telefona – na tem »delovnem« mestu ima najdaljši staž v Sloveniji.

Upokojenega pedagoga Naceta Breitenbergerja bi skorajda lažje ujela kje nad dva tisoč metri nadmorske višine, a sva se, ker je bil deževen dan, sestala v njegovem »drugem domu«, pisarni idrijskega planinskega društva. In se nato ves pogovor sukala okrog otrok. Tik po začetku novega šolskega leta sva klepetala tudi o zdravi pameti, ki naj bi bila stalna spremljevalka staršev in učiteljev.


Rdeča nit vašega delovanja so vedno bili otroci.


Od leta 1967 sem tako ali drugače neprekinjeno povezan z njimi. Ko sem šel prvič v kolonijo, takrat to še niso bila letovanja, pač pa kolonije, so bili fantje, ki sem jih vodil, le malo mlajši od mene. Obiskoval sem učiteljišče v Kopru in njihova enota zveze prijateljev mladine je med poletjem iskala vzgojiteljski kader. Za nas, bodoče učitelje, je bila to zelo dobra praksa.


Kako so se otroci spreminjali skozi desetletja, odkar jih spremljate kot učitelj oziroma mentor in prostovoljec?


Otroci so zmeraj otroci, le da njihovo otroštvo ni zmeraj lepo, čeprav bi moralo biti. V sedemdesetih smo starši otroke že precej razvajali, bilo je obdobje, ko naj bi bil otrok središče vsega in imel v vsem prav. In zdaj so ti otroci sami starši otrokom in mladostnikom, nad katerimi se morda tudi sami zgražajo. Vsaka zadeva ima vedno dve plati. Razlike, ki jih vidim in so res opazne, so danes pri spoštovanju otrok do starejših. Ampak sami smo jih tako vzgojili. Venomer pozabljamo na dolžnosti in poudarjamo samo pravice. Pri ZPM se nenehno zavzemamo za podpis konvencij o pravicah otrok – v bolnišnicah, v odnosu do drugih, do učitelja, zdravnika. Včasih so bile to pozitivne avtoritete. Če bi vprašali moje učence, kakšen sem bil kot učitelj, bi večina rekla, da strog, ampak pošten. Otroci so danes v primerjavi z obdobjem pred 30 ali 40 leti strašno samostojni, pa hkrati tako nebogljeni.


Smo torej pokvarili cele generacije otrok, čeprav je beseda morda preveč ostra?


Res je ostra. Raje bi rekel, da smo jih prikrajšali za samostojnost. Odločajo o vsem, pa so v bistvu čisto nebogljeni. Živijo ponoči, kot bi jih bilo podnevi strah živeti. Takrat v njih ni prave sproščenosti. Popuščanje na vseh koncih in krajih se pozna. Starši se postavljajo v bran svojim otrokom na povsem napačen način.
 

Tekmovanje Mladina in gore - ekipenaših le tošnjih prvakov. FOTO: Manca Ogrin
Tekmovanje Mladina in gore - ekipenaših le tošnjih prvakov. FOTO: Manca Ogrin


Kako ste vi v razredu dosegli, da so vas spoštovali, kako ste si ustvarili avtoriteto?


Ko sem sam začenjal poučevati, je bila sestava učiteljskih kolektivov nekoliko drugačna kot danes, pa upam, da mi tega ne bo kdo zameril. V Idriji je bilo takrat med učitelji približno polovico moških, danes je večina žensk. Silno so delavne in predane, ampak način reagiranja in čustvovanja bi morali otroci pobrati tudi od moških. Pa ne, da bi bili moški učitelji na šoli zgolj za sejanje strahu, kje pa. Avtoriteto si mora ustvariti vsak sam. Kakor začneš, tako ponavadi potem tudi nadaljuješ. Otrokom je treba hitro postaviti pravila in meje. Pri njih se obrestuje prijazen odnos, humor, ne sicer za vsako ceno, a otroci vedno radi prisluhnejo, ni potrebe po kričanju. Umirjeno delo in spoštovanje štejeta. Najprej moraš seveda ti spoštovati njih, da bodo potem tudi oni tebe.


Pa so danes sploh še možni takšni vzgojni ukrepi? O medsebojnem spoštovanju v odnosu učitelj–učenec žal le še redko slišimo.


Seveda so možni. Zadnja tri leta poučujem slovenski jezik skupino otrok iz tujine. Od deset do petnajst jih je, vseh narodnosti so, Albanci, Bolgari, Makedonci, Bošnjaki, vseh starosti, od prvega do devetega razreda. In ravno tako se pozdravimo, ko pridem. Počakamo, da se umirijo. Otroci radi poslušajo, to se ni nikoli spremenilo. Da se jih umiriti z besedo, brez vpitja.


So vsi otroci enaki? Zdi se, da se je zabrisala meja med mestnimi in vaškimi otroki, nekoč je bila bolj
očitna.


Ni več razlik, tudi tehnologija je imela precej pri tem. Sicer pa se otroci spremenijo, kadar morajo prehitro odrasti. Zaradi vojne. Pred leti, ko je v BiH divjala vojna, sem imel v popoldanski šoli 17 učencev beguncev. In takrat sem videl, kakšne travme imajo. Najhitreje jih opaziš, ko je otrok pretirano zadržan in se umika ali pa ko se nenehno stiska k tebi. Ko rabi bližino. Takrat spoznaš, kako je, ko ni otroštva, in to ni enostavno.


S travmami imate sicer precej opravka kot prostovoljec na Tom telefonu, telefonu za otroke in mladostnike. Najdaljši staž imate v Sloveniji. Kako pri sebi kanalizirate te stiske, ki ste jim priča?


Nekatere stvari dolgo ostanejo z menoj. Čeprav imam družino in delujem zgovoren, doma večkrat utihnem. Kar ni prav. Zato pa imam hribe. Ko greš sam v hrib, tam marsikaj predelaš. Pot na Krn, na primer, traja tri ure ali dlje in lahko stvar v miru premisliš. Poleg tega imamo kot prostovoljci na Tom telefonu na en ali na dva meseca srečanja, na katerih se pogovarjamo, izobražujemo, predelamo stvari. Mlajši imajo glede tega več težav, starejši smo že navajeni stisk. A tudi nas še vedno kaj preseneti, čeprav tega seveda ne pokažemo. Zame pravijo, da znam dobro skriti stisko. Pripravljen moraš biti na vse – na samomorilske klice, na nasilništvo, pa tudi na veliko čisto hudomušnih zadev. Vedno pa je bistveno, da se pogovarjaš. Tu sta glas in njegova barva zelo pomembna. Umirjenost, toplina. To delam z veseljem, ni pa to eno samo veselje.

Z malimi planinci je seveda drugače. Od leta 1970 sem mentor planincev v idrijskem planinskem društvu, v Godoviču imam že 30 let malo planinsko šolo. Zadnja leta je tu še tekmovanje Mladina in gore, kjer dosegamo odlične uspehe.

»Strašna zmota je – in Slovenci smo res nagnjeni k temu – da moramo otroku nenehno vcepljati, da je povsod najboljši.« FOTO: Tomi Lombar/Delo
»Strašna zmota je – in Slovenci smo res nagnjeni k temu – da moramo otroku nenehno vcepljati, da je povsod najboljši.« FOTO: Tomi Lombar/Delo


So interesne dejavnosti, kakršna je planinska šola, način, da otroka usmerite na pravo pot? Da mu daste neko pozitivno popotnico v svet odraščanja, ki je zanj pogosto rešilna bilka, nekaj, na kar se v stiski lahko opre?


Seveda. Zadnja leta imamo rod srednješolcev, ki bo, upam, šel za nami in postal rod planinskih vodnikov. Prosti čas je v resnici posebna težava. Sploh danes, pri vsej tehnologiji. Ali je preveč izkoriščen, ko starši svoje lastne neizživete interese in primanjkljaje skušajo razviti skozi otroka in ga s tem pretirano obremenjujejo. Tuji jeziki že v vrtcu, ogromno krožkov ... Potem pa je druga velika skupina, ki nima nobenih dejavnosti in se dolgočasi s tablico v roki. To ni nikakršen prosti čas. Staršem sem vedno svetoval, naj si otrok izbere dve interesni dejavnosti, eno s športnega področja in drugo z miselnega. To se mi je zdelo čisto dovolj. In še nekaj: tudi pospravljanje stanovanje je interesna dejavnost. Ena od dolžnosti, ki sem jih prej omenil. Ne sloni to le na plečih očeta in mame, pač pa bi moral biti v to aktivno usmerjen tudi otrok kot član družine. Ko otrok v učilnici ni hotel pobrati papirja, ker ni bil njegov, sem mu vedno rekel: »Ni važno. Drugič bo nekdo drug pobral tvojega.«


Je tako zelo narobe, če je otroku kdaj dolgčas?


Ne. Prav tako ni res, ko pravimo, da bi morala biti šola eno samo veselje. Tudi v šoli so zahteve, tako kot bodo pozneje v življenju. Ovire, ki jih bo treba premagati, pri čemer ne bodo vedno uspešni. Tega jih moramo naučiti v šoli. Strašna zmota je – in Slovenci smo res nagnjeni k temu – da moramo otroku nenehno vcepljati, da je povsod najboljši. Zelo sem proti individualizmu in egoizmu. Tega je preprosto preveč in vneslo se je tudi v šolo. Že v prvem razredu tekmujejo, kdo zna bolje brati, kdo ima lepšo peresnico. Po drugi strani pa potem obešamo na veliki zvon pomen prostovoljstva, ker je to evropski in svetovni trend.

Na Špiku leta 2017 z mladimi planinci. FOTO: MO PD Idrija
Na Špiku leta 2017 z mladimi planinci. FOTO: MO PD Idrija


Ste optimist, kar zadeva razvoj prihodnjih generacij?


Sem. Čuden učitelj bi bil, če ne bi bil optimist. Otroke moraš imeti rad in starše moraš znati postaviti na njihovo mesto. Kot učitelj in kot planinec sem vedno na vse pripravljen. Velikokrat sem moral prilagoditi učne ure, moje vodilo je bilo, da se je treba prepustiti.

Je pa res, da me moti to glede pozdravljanja. Izginilo je, na vseh ravneh. Pozdrav je vendar nekaj osnovnega. Otrokom zmeraj pravim: Tudi krave mukajo, ko se srečajo, in mi se bomo pozdravljali! Saj že vedo, kaj jih čaka, ko se srečamo. Sam glasno pozdravim, tudi če me oni ne nameravajo! (smeh) Vendarle nekaj pomeni, če nekomu zaželiš dober dan.


Otroci vam torej polnijo baterije in ne praznijo, kot bi morda kdo pričakoval – pri vaših letih, pa ne mislim nespoštljivo.


Seveda. Vedno sem bil resda vesel počitnic in otrokom čez poletje nisem dajal domačih nalog. Počitnice so čas za odmor. Je pa res, da se je med šolskim letom le redko zgodilo, da je ne bi dal. Naloga ni kazen, pač pa priložnost za utrjevanje snovi in slika zame kot učitelja, kaj znajo in česa ne. Če pa domačo nalogo delajo starši, nikoli ne veš, koliko otrok v resnici zna. Veliko sem doživel kot učitelj, tudi fanta, ki je pred tablo z zvezkom v roki bral spis, ki ga sploh ni imel napisanega. Iz glave si je izmišljeval. Otroci so prilagodljivi in iznajdljivi, gorje, če ne bi bili.

Še o baterijah. Kot sem že omenil, polnijo mi jih hribi. Planinstvo prav tako zahteva red, tam ni šale. Otrokom tudi tam nekaj poveš enkrat, drugič je morda že prepozno, zato morajo znati poslušati. Pa tudi sicer mladi razumejo, če jim rečeš, da si slabe volje. Normalno se je treba obnašati do njih in jim pokazati tudi čustva, saj učitelji nismo roboti. Nekateri bi jih radi skrili, kar ni prav. Otroci razumejo. Med mladimi je vedno več depresije zaradi neuspehov, porazov, pritiskov, ker niso v vsem najboljši. To je trn, ki se zadira v narod. Ne znamo se več veseliti malih stvari, z ničimer nismo več zadovoljni. Tudi učitelji bi morali najprej znati ceniti sebe, da nas bodo tako cenili drugi. Samo jokanje in stokanje ne vodi nikamor.

Več iz te teme:

Komentarji: