Brez fanfar ima BMW že nekaj časa v ponudbi serijo 5 v izvedbi priključnega hibrida. Tokrat smo preizkusili karavansko različico s stalnim štirikolesnim pogonom in v najprestižnejši opremski izvedbi M sport.

BMW serije 5 je kot dragulj, ki ga iz leta v leto brusijo, tako da zlahka gre v korak s časom; to velja tudi za BMW 5 touring. V skoraj pet metrov dolgem vozilu (dolžina 4963, širina 1868, višina 1498 cm) je, razumljivo, dovolj prostora in udobja na sprednjih in zadnjih sedežih in počutje je v vseh ozirih premijsko. Kljub temu pa ohranja BMW-jevo »kokonsko« filozofijo, saj predvsem voznik in sopotnik sedita športno, za nepoznavalce te znamke morda celo nekoliko utesnjeno. Glede na razmeroma veliko dolžino vozila je razmeroma skromen tudi prtljažni prostor (v osnovni postavitvi 430 litrov), ki je v konkretnem primeru priključnega hibrida zaradi nad zadnjo osjo nameščene baterije še za nekaj centimetrov nižji oziroma manjši. Tisti, ki iščejo predvsem prostornost, vsekakor ne bodo kupili tega vozila.





Zgodba za sebe je pogonski sklop, kjer se jasno kaže BMW-jev pedigre. Glavni pogonski sistem je bencinski 2,0-litrski štirivaljnik (135 kW/184 KM), ki mu pomaga elektromotor (80 kW/109 KM), kar daje sistemsko moč 215 kW (292 KM) in 420 Nm navora. Ker vozilo tehta dobri dve toni, to niti ni pretresljivo veliko. A da ne bo pomote, BMW 530e je v vseh razmerah suveren (največja hitrost 225 km/h, pospešek 0–100 km/h v 6,1 sekunde), še posebej če se voznik odloči za športni vozni način. Se mi pa zdi, da to, čeprav je BMW, ni njegovo glavno poslanstvo, saj se najbolje obnese zlasti na dolgotrajnih, pretežno avtocestnih vožnjah. Takrat do polnega izraza pride vrhunsko podvozje, ki se (razen v športnem režimu) odločno nagiba k mehkobi in udobju.

Skratka, že nekaj časa nisem vozil vozila, ki bi tako suvereno obvladalo in dobesedno letelo čez razdrapan asfalt, k čemur največ prispeva elektronsko uravnavanje blažilnikov, ki je (žal) del doplačljive opreme. Vrhunsko je tudi odločno, a tiho pospeševanje, za kar ima zasluge predvsem elektromotor.



Je pa 530e tudi nadpovprečno pameten, saj med drugim na podlagi satelitskih podatkov natančno ve, kdaj vozite po gosto naseljenih območjih, ko samodejno preklopi na električni pogon … Seveda, če ima dovolj napolnjeno baterijo. Tu pa se pojavi težava, saj ta polelektrični BMW s povsem napolnjeno baterijo v najboljšem primeru zmore le nekaj več kot 40 kilometrov (počasne) povsem električne vožnje. Da torej izkoristi svoj električni »potencial«, potrebuje »polnilno« zagnanega voznika oziroma lastnika. Resda ima voznik na voljo še posebno tipko, s katero določa, kje bo porabil električno rezervo, saj baterijo lahko polni tudi med vožnjo in nato v mestu vozi nekaj deset kilometrov le na elektriko.



Se je pa med testnimi vožnjami nesporno pokazalo, da kljub razmeroma majhni bateriji (11,15 kWh) priključnohibridni pogonski sistem dobro deluje, saj se baterija (tudi zaradi rekuperacije zavorne energije) delno polni tudi med vožnjo, na številnih odsekih vozilo jadra, kar ugodno vpliva na razmeroma majhno porabo goriva; moje povprečje se je ustalilo pri 5,7 l/100 km. A to seveda velja le, če vozite v hibridnem načinu. Tako sem z enim polnim rezervoarjem goriva in nekajkratnim nočnim polnjenjem baterije na domači vtičnici skupaj prevozil 686 km, od tega 278 km zgolj na elektriko.



Za trenutek se vračam še k »nadpovprečni pameti« testnega BMW 530e. Na kratko lahko zapišem: ni da ni, kaj vse zmore in premore. Prava učenost je že pametni ključ, ki je velik kot manjši mobilni telefon, zmore pa skoraj vse, daljinsko aktiviranje vrste funkcij v vozilu, nenazadnje z njim lahko celo odklenete in zaklenete vozilo. V teh nekaj vrsticah je kajpada nemogoče vsaj delno našteti vse funkcije, ki jih je zmoglo testno vozilo, dovolj zgovoren pa je podatek, da navodila za uporabo obsegajo kar 438 strani.

Bojim se, da je takšna založenost s takšnimi in drugačnimi (pametnimi) funkcijami, za večino voznikov preprosto preobsežna. Saj avto vendar ni edina naprava, ki nam (domnevno) lajša pot skozi življenje. A to je že druga zgodba, ki nikakor ni povezana le s tem BMW-jem.



Seveda so številni varnostni asistenčni sistemi dobrodošli, saj dejansko lajšajo voznikovo življenje. Poleg vrhunskih laserskih žarometov in sistema kamer, ki skrbijo za nadzor v okolici vozila, sem uvrščam tudi radarski tempomat, ki brez utrujanja voznika zlahka sam obvlada vožnjo v mestni gneči, s prilagodljivo varnostno razdaljo pa ni ovira niti na avtocesti z gostim prometom, kar je še vedno šibka točka podobnih »pomočnikov« v marsikaterem vozilu.



Radarski tempomat seveda ni stalno v uporabi in takrat se predvsem na dobro označenih razmeroma ozkih podeželskih cestah kot precejšen vsiljivec izkaže sistem za ohranjanje voznega pasu, ki ga (pa čeprav sem skrbno bral navodila) nisem znal izklopiti. Na srečo pa ima BMW 530e tipko za izklop elektronske stabilnosti podvozja … in le v tem primeru se deaktivira tudi nadležni sistem za ohranjanje voznega pasu, ko vozilo znova postane vrhunsko vodljivi BMW.