Storilci so ušli, nam je ostala uničena alfa

Z Dejanom Garbajsom o tem, kako so tatovi avtomobile odpeljali nekoč, kako jih danes in kako jim policija poskuša priti na sled.
Fotografija: Dejan Garbajs, kriminalist Ljubljana 10.7.2019 [avtor:Lombar Tomi] Foto Tomi Lombar/delo Lombar Tomi
Odpri galerijo
Dejan Garbajs, kriminalist Ljubljana 10.7.2019 [avtor:Lombar Tomi] Foto Tomi Lombar/delo Lombar Tomi

Ko ti ukradejo karkoli, seveda ni prijetno, če je predmet tatvine večje vrednosti, še posebej ne. To vsekakor velja za avtomobile kot eno dražjih potrošnih dobrin. O tem, kako je bilo na tem področju nekoč in kako je danes, o najbolj izstopajočih odkritjih in nerešenih vprašanjih smo spraševali Dejana Garbajsa, vodjo sektorja za splošno kriminaliteto v upravi kriminalistične policije.


Kako se je način kraje avtomobilov spreminjal skozi čas?


Od osamosvojitve naprej so tatvine postopno rasle, od 1000 do 1300 v letu 2000, potem so bili majhni padci in rasti do leta 2016, nato pa je sledil upad. V tem času se je v tehniki vozil zgodilo marsikaj. V devetdesetih je bilo treba odpreti vrata, zlomiti kontaktno ključavnico in spojiti žice, tako se je dalo zagnati vsak avtomobil. Od leta 1998 je bila v EU obvezna blokada motorja, storilci so enako morali odpreti vozilo, potem pa je bilo treba na neki način zamenjati elektronski sklop. Leta 2000 je bilo tako po EU kot pri nas veliko ukradenih avtomobilov znamk BMW in Mercedes, vsa vozila takrat še niso imela vgrajene dodatne elektronike za blokado motorja, tako da so tatovi z jeklenim ključem zlomili ključavnico na vratih in nato kontaktno ključavnico ter ga zatem zagnali.


Kako je s tatvinami danes, ko v avtomobilih vse bolj kraljuje elektronika?


Po uvajanju elektronike v novem tisočletju je bilo delo storilcev vse težje. Tudi v tem primeru pa so se našle slabosti, saj vsaka generacija vozil tega nima urejenega popolnoma na novo. Storilci so si pomagali z elektronskimi pripomočki, ki so bili vedno bolj prefinjeni, vedno boj računalniški. Vse večja zaščita pa je vodila tudi v odvzeme z ropom: storilec v križišču pristopi k vozilu s kakim orožjem, zagrozi … Pri nas tega nikoli ni bilo veliko, le po nekaj primerov na leto. Za kaj takega je treba biti bolj pogumen, zagrožena kazen za rop je višja kot za tatvino, poleg tega ima policija več možnosti, da tak avtomobil in storilca najde, kot pri tatvini.

image_alt
Zavijanje v desno pri rdeči luči


Kje je Slovenija po številu tatvin avtomobilov na prebivalca v primerjavi s preostalo Evropo?


Evropske statistike že kakih šest, sedem let ni. V zadnjem obdobju so primerjave z drugimi državami zelo težavne, saj podatki Europola za države niso primerljivi, vozila so lahko različno klasificirana.


Kakšni so vtisi kolegov iz tujine?


Stike imamo z italijanskimi, avstrijskimi in nemškimi kolegi. Tudi pri njih so nekaj časa tatvine upadale, pred nekaj leti malce zrasle, v zadnjem obdobju je raven stabilna, imajo pa težave z združbami iz vzhodne Evrope, kjer se kradejo večje količine. V Nemčiji na leto ne izgine od 500 do 600 vozil, ampak 50 tisoč ...


Katero je bilo največje odkritje oziroma prekinitev kake kriminalne avtomobilske verige v vaši karieri?


Ko še nismo bili v Evropski uniji, je skozi Slovenijo tekla pomembna pot ukradenih avtomobilov, pri tem je sodelovalo kar nekaj naših ljudi. Tako se je pri Krškem našel športni model omejene serije mercedes CLK GTR. Ko je že ukraden prišel v Slovenijo, so ga sostorilci malce poskusili. Policija je dobila informacijo, da so z njim dirkali, in našli so ga skritega za nadaljnji prevoz. Vreden je bil 1,5 milijona evrov, to je bil najdražji ukradeni avtomobil, ki smo ga dobili pri nas. Ukraden je bil v Švici, potem ko smo ga pri nas zasegli, so ga hoteli še enkrat ukrasti, a jim ni uspelo. Se jim je pa to posrečilo v drugem primeru, z modelom znamke Bentley, vendar smo ga na koncu vseeno dobili nazaj.


image_alt
Da zadržimo jezo, moramo delati na sebi


Kaj pa kakšen primer, ki je ostal uganka?


Najbolj » fino« je, ko imaš avtomobil v postopku, veš, da nekaj ni v redu, pa tega ni mogoče dokazati. Tak primer je bil nekoč z alfo romeo 164: avtomobil je bil poškodovan, zasegli smo ga, pa ga morali zaradi premalo dokazov vrniti. Tri mesece kasneje je bil udeležen v nesreči pri Kočevju, na cesti je bilo kar 70 metrov zavornih črt. Pozneje smo ugotovili, da so ga prvič ukradli v Italiji, pa še enkrat, morda le na videz, da bi prikrili izvor, ga znova prebarvali, registrirali in se potem z njim zaleteli. Tatovi so s kraja nesreče ušli, nam pa je ostala nič vredna uničena alfa.


Kako pridete na sled tatovom, ki kradejo avtomobile?


Premoženjska kriminaliteta je takšna, da se vedno nekaj vzame in tisto je treba nekako spraviti v promet. Na denarju ne piše, čigav je, z ukradenim denarjem greš v trgovino in nekaj kupiš. Ko pa mora storilec nekaj prodati, da bi zaslužil, se ga lahko ujame. Vozilo je treba registrirati, urediti dokumente. S pregledom evidenc, s spremljanjem problematike je mogoče ugotoviti, kateri so takšni avtomobili, to je za nas izhodišče, da se lotimo preiskovanja.
 

Komentarji: