Brezsramno pitje čaja
Čaj ne pozna vzvišenosti vina, samozavesti kave niti smehljajoče se nedolžnosti kakava, pravi avtor »biblije« o čaju Okakura Kakuzô. Skodelica čaja je zanj skodelica človečnosti, »oblika higiene«, ki obstaja v čistosti in »moralna geometrija«, ki opredeljuje človekov čut za razmerja v vesolju.
Na ta »razmerja« pomislim vsakič, ko se sklonim za kakšno »rožico«, utrgam zdravilno zel ali sežem za bezgom in za akacijevim cvetom. In za tem dišečim stvarstvom se sklanjam, ga trgam, zbiram, sušim ter shranjujem od prvih trobentic v pomladi do zadnjega ognjiča na jesenski gredi.
V letih, kar stikam za »rožicami« za vsako bolezen, mi je uspelo prepoznati ravno pravšnjo mero za čajno »mavrico«, ki v mrzlih zimskih večerih poskrbi, da se iz čajnika prosto po Kakuzi sliši šumenje dreves, tistemu, ki jo pije, pa omogoči, da razmišlja o »čudoviti neumnosti stvari« – brez slabe vesti, da je naravi morda odvzel preveč …
Kajti toliko tega nam ponuja! Materino dušico, tavžentrožo, pljučnik, slez, lipo, pelin in smrekove vršičke, meto, trpotec, šentjanževko, črni trn in meliso ...
Izmed vseh stvari, ki jih ustvarja zemlja, je melisa najboljša rastlina za srce, je pisal Paracelsus. Francoski kralj Henrik IV. je bolj kot meliso slavil glog, a se je izkazalo, da je z njim bolj kot srce zdravil – protin. Ali pa rumeni lapuhovi cvetovi, za katere so si bili že staroveški ljudski zdravniki edini, da pomagajo »zoper vse slabosti v prsih«. In kakšni predsodki neki bi človeka lahko vodili stran od koprive, ko pa je njej na čast že Katul, takoj ko si je z njo pozdravil kašelj, spesnil hvalnico! Z ugledom pekoče koprive se lahko, denimo, meri ugled nežne kamilice, za katero so nekoč oznanjali, da je uporabna »skoraj« pri vseh boleznih, znana pa približno tako dobro kot bezeg ...
Toliko o »zdravem« pitju čaja. Menda pa obstaja tudi brezsramno pitje, pri katerem si je treba s čajem razvedriti večer, se tolažiti ponoči in z njim pozdraviti jutro – ne oziraje se na zimo.
