Cajtengov nimate več?
Ko gledam otroke, kako hitro jim prsti drsijo po zaslonu, se sprašujem, kako je mogoče tako hitro oceniti video na tiktoku. Da po sekundi veš, da je preveč zanič, da bi pogledal še drugo sekundo. Dvomim, da gre za skoraj božansko sposobnost prepoznavanja kakovosti videov, ampak bolj za pomanjkanje pozornosti, če jim že prva sekunda ne vzame diha.
Beroči ljudje smo posebneži. Če je to branje na papirju, je pa sploh čudaško. V eni od mojih najljubših kavarn, ki so jo pred kratkim prenovili, sem pred obravnavo na sodišču hotela popiti kavo in prelistati časopis. Prenova je prinesla lepši oplesk in odnesla časopise. Pogovor z gospodično, ki je stregla, je poskrbel za trd pristanek na realna tla.
– Cajtengov nimate več?
– Česa?
– Časopisov nimate več?
– Ne, zakaj?
– Da bi jih brala?!
– Aja! Ne, nimamo. Smo imeli ene knjige, ko je bila tu neka akcija.
Šlo je za knjigobežnice. Ko so si jih organizatorji pred leti zamislili, verjetno niso pričakovali takega bežanja …
Medtem ko sem pila kavo brez branja natisnjenih strani, sem opazovala goste v kavarni. Večina je nemo bolščala predse, mlado omizje se je hihitalo ob gledanju v pametne telefone, dijakinja pa je delala na prenosnem računalniku in si hkrati delala izpiske s svinčnikom na papir. Še je upanje.
Papir pušča sled, ne le črnino na prstih. Neprecenljiv je vonj nove knjige, kot tudi spoznavanje sobralca po podčrtanih vrsticah v izposojeni knjigi. Ali deljenje časopisa, da ga beremo hkrati, na koncu pa se borimo za sudoku …
Papir zahteva čas. Prav zdaj, ko se vsem ves čas mudi, ko imamo pozornost razpršeno na tisoč koncev, to ni slabost. Papir omogoča trening osredotočenosti. Splet s hitrostjo daje lažen občutek razumevanja, zato je vrnitev k papirju lahko težka. Glede na vse komentarje na spletu, ki kažejo več kot očitno nerazumevanje prebranega, pa verjetno nujna.
