Čudežni vrt
V rokah držim nenavadno lepo knjigo, po kateri lezejo mravljice, ilustracije Trine Čuček Meršol; na kakšno stran prileze pikapolonica, nekje je ljubek polž. To je Fižolozofija, knjiga o čudežu vrtnarjenja, moje kolegice Irene Štaudohar.
Njenih kolumn v Nedelu, ki so podlaga za to knjigo, nisem redno brala, vrtnarjenje v odraslem življenju me ni ravno zanimalo. Morda tudi zato ne, ker sem ga imela, v ne tako romantični obliki, dovolj: odraščala sem z zemljo, očitno sem pred mnogimi leti, ko sem izruvala korenine in prišla v Ljubljano, odstranila vitalni del sebe. In ko zdaj berem Irenin uvod, o tem, da je bila »pravi indijanski otrok, ki so mu lasje vedno dišali po svežem zraku«, in kako so bile njen prvi stik z vrtom debele pikčaste ličinke majskega hrošča, se brez opozorila v meni prebudijo spomini na deklico, ki se je nekoč prav tako igrala z ličinkami in mravljicami, poznala vsako rastlino, vedela, kdaj se seje, kdaj zraste zelenjava, poznala okus sveže izruvanega korenčka iz zemlje, okopavala grede s staro mamo.
V tej knjigi izvem, da so bili v vrt zaljubljeni številni umetniki in misleci, ki jih imam rada: Virginia Woolf, ki je rekla, da šele takrat, kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča. Izvem, da je bil za Georgea Orwella zelenjavni vrt poleg pisanja najpomembnejša stvar v življenju, za pesnico Emily Dickinson je bil vrt »njen drugi jezik«, odkrijem, da je Čehov dal pred svojo hišo posaditi samo rastline z belimi cvetovi, tudi češnje, najbrž, in da je Hipokrat verjel v zdravilno moč vodne kreše ...
Vrtnarjenje ni hobi. Je strast, piše Irena. Vrtnarjenje je podobno romanu, ena stvar vodi k drugi, posamezne rastline so enkrat glavni igralci, drugič stranski liki.
Vse te zgodbe in impresije v meni vzbujajo spomin na »čas nedolžnosti in čudenja«, ko sem bila bolj povezana z rastlinami in znala opaziti drobne čudeže. Vrt je v meni, pravi Irena, in z njeno knjigo sem ga v sebi ponovno odkrila tudi jaz. »Ko smo umazani od zemlje, smo čisti.«
