Déjà vu

Gledam oni dan, kako si mlad fant na črpalki polni posode z bencinom, da bi privarčeval nekaj evrov. Pomembnejši kot prihranek je občutek preskrbljenosti in sposobnosti kljubovanja hudim časom.

Vse to smo številni videli že pred 40 leti. Najprej se je razplamtela revolucija v Iranu, potem vojna na Bližnjem vzhodu in velika naftna kriza v svetu, vse do rekordne devalvacije dinarja in bankrota Jugoslavije. Država je uvedla slavni par-nepar (en dan so smeli voziti avti s parnimi registrskimi tablicami, drugi dan pa z neparnimi). Potem je Milka uvedla bencinske bone in varčevanje elektrike.

Na dvorišču sem pod nadstrešek postavil plastično posodo in vanjo nalival bencin. Ker je bilo na črpalkah prepovedano točiti v kantice, smo pretakali gorivo iz avtomobilskih rezervoarjev, tako da smo ga pač potegnili skozi cevko in ga nemalokrat dobili tudi v usta. Groza, vam povem, vendar se nismo dali. V prtljažnike stoenk smo namestili plinske rezervoarje, mehaniki so nam predelali uplinjače, ki jih danes avtomobili nimajo več, in si v Trstu omislili črpalko za ročno prečrpavanje poceni plina iz gospodinjskih jeklenk. Prav nič več nas niso skrbeli boni ali cena bencina.

Inflacija in devalvacija sta jemali sapo, kljub mejam smo redno kupovali pri trgovcih na drugi strani meje, devizna črna borza je cvetela, plačevali smo s čeki, ki so jih unovčili šele čez en mesec, medtem je inflacija požrla petino računa, najemali smo kredite in si celo upali graditi hiše. Tedaj namreč ni bilo prav veliko oderuških obrtnikov, saj so polovico dela opravili sorodniki, prijatelji ali znanci iz sosednje ulice. Najlepši del krizne zgodbe pa je, da smo v šestih letih zaradi inflacije, ki je pomembno prehitevala obresti, zlahka odplačali vsa posojila. Svinčeno težka in naporna leta, ki so z inflacijo cene dvignila v milijone, smo preživeli in se toliko nasmejali kot nikoli prej ali pozneje. Ko pa je vse skupaj le šlo predaleč, smo se osamosvojili in prisegli, da nikoli več ne bo tako.