Dogodek v mestu Šmartno
Ne vem, ali so učitelji že našli recept, kako mlade navdušiti za »zaprašene slovenske pisatelje« iz prejšnjega stoletja in stoletij pred tem. Vem pa, da v minulem, ko sem sama še hodila v šolo, pogosto ni bilo veliko navdiha. Pisatelji in pesniki skorajda niso bili predstavljeni kot ljudje iz mesa in krvi, njihove življenjske drame, ljubezni, porazi, zmage, grehi in neumnosti pa so ostali skriti, kot da niso tudi ti pomagali napisati njihovih del. Kot da so vsi živeli enako dolgočasno: ta in ta se je rodil/-a tam in tam, napisal/-a je naslednja dela, umrl/-a je tam in tam ... Pri ocenjevanju nas je reševal dober spomin, le redki avtorji so nam zares zlezli pod kožo.
Šele nedavno sem (spet?) izvedela, da se je v istem kraju kot moj oče rodil tudi dramatik in zdravnik Slavko Grum. V Šmartnem pri Litiji je živel prvih pet let, družina se je nato preselila v Novo mesto, študij medicine ga je odpeljal na Dunaj, kot zdravnik pa je do prezgodnje smrti živel v Zagorju. Bil je zapletena osebnost in eden od redkih pri nas, ki je raziskoval tudi psihiatrijo in psihoanalizo ter se tako spopadal z lastnimi duševnimi stiskami. Čeprav se je literaturi zgodaj odpovedal, slovenska gledališča še vedno uprizarjajo njegovo znamenito dramo Dogodek v mestu Gogi, ki jo zaznamujeta tesnobnost in mučno pričakovanje spremembe, ta pa se v malomeščanskem okolju nikakor ne zgodi.
Od njegovega rojstva je ravnokar minilo 120 let, a vidne sledi o njem so v Šmartnem zabrisane. Spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši je sedanji lastnik prekril in tako bo menda ostalo, dokler ne bo dobil rente.
Na njegovo potezo bi lahko odgovoril kar Grum: »Človek za svoje življenje potrebuje še kaj drugega kot samo materialne dobrine …« Jaz pa se sprašujem, kako zahtevno učiteljico slovenščine je moral imeti dotični gospod ali gospa, da mu/ji gre še danes tako na živce.
