Fidži
Kaj pa so veslačice, ki so preveslale Atlantik, naredile takega, kaj so sploh pridobile! Tako omalovažujoče se je nergaški trol obregnil ob preizkušnjo in podvig štirih močnih deklet. Le kako si dovoli drugim soliti pamet dolgočasnež, ki se niti predstaviti ne upa?
Receptov za »pravo življenje« je, kolikor hočete. Poznal sem fotografa Žareta Veseliča, ki mu je postalo v domačih krajih pretesno. Iskal je kraj, kjer ni turistov. Našel je Fidži, štiri hektarje pragozda na enem od tristo otokov, zgradil hišo iz debel, brez elektrike, hladilnika, televizorja ... Za pot do tega otoka moraš imeti jajca, je pred leti rekel Tadeju Košmrlju z Vala 202. Ni pogrešal Triglava, smučarije, zgodbe o domobrancih in partizanih ga niso več ganile, pogrešal pa je empatijo. Pred verando je posadil banane, ananase, gvajave, vsak dan je iz mrež pred hišo »molzel« ribe, v zaliv deset metrov pod hišo sta v sezoni vsak večer priplavala grbavca in ga pozdravila s tleskanjem z repom. V trgovini je na mesec zapravil sto evrov. Veliko je bral in njegova največja sovražnica je bila lastna misel.
Poznam tudi par, ki si vsak mesec privošči potovanje. Verjetno ni pomembnejše turistične dežele, ki je ne bi prebredla. Več časa prebijeta na letališčih, v hotelih, muzejih, na cestah in v gostilnah kot na domačem vrtu ali tržnici. Druga prijatelja gresta že osmič na kamino, po 20 kilometrov prehodita na dan. Bolj se mučita, udobnejša je postelja v hostlih zvečer.
Poznam novinarja, ki že 50 let piše v isti pisarni, posluša iste novice o vse hujših grdobijah, redno odpira hladilnik in vse večji TV-ekran, grozijo mu vse bolj zapletene internetne povezave in birokratske pasti. Ampak ima tudi njivo in morje, iz katerega tu pa tam skoči tuna, zagrozi pasja plavut, tleskne kitov rep. Včasih morje poledeni, drugič je kot juha z roji turističnih kobilic v njem. In res je, Žare, nobene empatije ni več. Zato ljudje kopljejo, veslajo in gledajo proti horizontu. Kakor koli si postelješ, povsod si samo majhen ništrc čarovnije.
