Frida in Chavela

Če hočem zares zaslišati Frido, njen glas, njeno bolečino, je to pesem Llorona.
Fotografija: Dve Fridi (Las dos Fridas, 1939) FOTO: Daniel Aguilar/ Reuters Pictures
Odpri galerijo
Dve Fridi (Las dos Fridas, 1939) FOTO: Daniel Aguilar/ Reuters Pictures

Pogrešam potovanja. Morda zato to poletje toliko bolj berem in potujem z zgodbami, z glasbo. V posebnem ambientu Vodnikove domačije sem v okviru Druge godbe poslušala koncert Katje Šulc, glasbenice, ki je prav v Mehiki odkrila svoj izvirni glas in vrnila navdih v obliki albuma Caricias, Ljubkovanja. Cucurrucucú paloma, Volver, volver, Historia de un amor ... Koncert je bil popotovanje skozi različne čase in prostore, pred očmi so se nizale podobe moje Mehike, dežele, ki sta ji nekoč vladala bog koruze in pernata kača. Vonj, temperatura, energija orjaškega mesta Ciudad de México, ki ga na novo odkrivam v Pascualovi knjigi Nezakonita melanholija, majevske vasi ob San Cristóbal de las Casas, zaklani golobi na oltarju cerkve, daritve pod nogami oblečenih svetnikov, nezemski okus tortilje iz bele, rdeče in črne koruze, grenka čokolada, ki jo je pil Montezuma, azteški vladar, preden ga je s prevaro in Malinche uničil Hernán Cortés. Mehika so zame tudi žareče barve muralistov, Frida Kahlo in glas Chavele Vargas.

Splet sicer pravi, da je najljubša pesem Fride Kahlo Cielito Lindo, ki je navdihnila njeno sliko Drevo upanja. A če hočem zares zaslišati Frido, njen glas, njeno bolečino, je to pesem Llorona. V filmu Frida v najbolj dramatičnem trenutku zaslišimo Chavello Vargas, kako tožeče poje Llorono, Objokovalko, ljudsko pesem o ženski, ki je tako kot Medeja, v norosti maščevanja, ubila svoja otroka; in ko se zave, kaj je storila, njen duh večno blodi in išče odpuščanja ... Llorona ima zame za vedno glas Chavele Vargas, dive Latinske Amerike, ki je bila najprej muza, nato ljubica Diega Rivere, kasneje ljubica Fride Kahlo, dokler ni odkrila moči in globine svojega glasu.

Ko sem bila prvič na velikem gledališkem festivalu v Bogoti, sem v hotelu Cosmos v zajtrkovalnici sedela nasproti nje, Chavele, z obrazom, ki je preživel vse, z usnjeno razbrazdano kožo in bolečino v glasu. Tisti večer je imela koncert za sto tisoč ljudi. Katja je tisti večer zapela Llorono kot nekoč Chavela, kot krik vseh ranjenih žensk in hkrati kot tolažbo, kot obljubo novih potovanj.

Preberite še:

Komentarji: