Ker Biden ni bil buden
Svet je padel na glavo. Nobenega razumevanja nima več za starejše in utrujene. Ima pa ga, denimo, za mlade in utrujene. Ko smo bili mi mladi, nam na pamet ni padlo, da bi to dvoje enačili: mladost preprosto ni šla skupaj s počitkom. Še manj s pravico do počitka. Svet je bil urejen. Kot sta noč in dan. Vedeli smo za pravice in dolžnosti. In kar je najvažneje: upoštevali smo jih. Generaciji, ki je odraščala v časih, ko so starši še predstavljali avtoriteto, nihče ni branil vso dolgo sobotno noč žurati samo zato, da bi lahko v nedeljo zjutraj vstal in pomagal pospravljati drva za zimo. Ne. Mi smo na polno žurali, a naslednje jutro tudi zarana vstali in na polno delali, ker so nam naši stari tako naložili. Ker mi smo še brali Andersenovo Kakor napravi stari, je zmerom prav. In čudovita so bila ta leta – z vsemi omejitvami vred!
Kaj pa danes?! Ameriškega predsednika Joea Bidena, ki jih bo čez nekaj mesecev imel osemdeset, vlačijo po zobeh, ker je na konferenci v Glasgowu zakinkal. Če so zakinkali naši dedki, smo jih narahlo, da jih ne zbudimo, pokrili z odejo, in med seboj šepetali. Bidena pa, ker ni bil buden, drezajo in nabijajo. Celo trenutke dremeža so mu šli merit. Dva si je privoščil, so namerili: enega za sedem in drugega za trikrat toliko sekund. Nakar je postal še predmet nebuloz na družbenih omrežjih. Kot da ni vsem jasno, da se leta ne odštevajo.
Ko je lepi, mladi in sploh Ronaldo svetu razkril skrivnost svojega nogometnega uspeha, ki je v šestih obrokih na dan in v veliko dremanja, kot je dejal, ga je javnost slavila in milijoni na družbenih omrežjih so všečkali njegov stil in odlično formo, ki je – tudi - rezultat njegovih vrlih popoldanskih kinkanj. Poleg obveznega osemurnega nočnega spanca si tudi podnevi večkrat privošči še pet krajših, so ga hvalili.
A veste, da pogrešam enega Franceta Bučarja, pa da temu svetu, ki je s tečajev padel, reče, naj že neha »afne guncat«.
