Kritika čistega življenja
Za nemškega filozofa Immanuela Kanta je bila vrlina zmaga volje nad nagoni in velik del sveta za britansko kraljico Elizabeto II. žaluje prav zato, ker naj bi se moralnemu kategoričnemu imperativu približala bolj kot drugi. Lahko bi cele dneve uživala v svojih palačah, pa je do zadnjega dne izpolnjevala svoje dolžnosti. Morda so ji te odvzele čas za ukvarjanje z lastnimi otroki, katerih življenje je polno razbitih zakonov in nesrečnih kraljevih vnukov. Enega od kraljičinih sinov, denimo, namesto s filozofi povezujejo s pedofilskim zvodnikom.
Tudi kronane glave so v času na Zemlji, ki ga imajo na voljo, pred dilemo dobrega in zla ali pametnega premisleka in neumnih odločitev. Kaj šele navadni smrtniki. ZDA je te dni pretresla izpoved enega od menedžerjev trgovskega in tehnološkega velikana Amazon, ki je kot sin duševno bolne mame odraščal na newyorških ulicah. David Ambroz je spal v zakloniščih, če je z bratom in sestro dobil prostor v njih, če ne, kjerkoli. Umival se je na straniščih restavracij s hitro hrano, kot štiriletnik beračil pred veličastno postajo Grand Central. Kot je zapisal v življenjepisu, je že tedaj vedel, da se bo enkrat izvlekel z družbenega dna, in res je imel srečo, da ga je po vrsti slabih izkušenj z rejniki vzela k sebi dobra družina. Čeprav ni nikoli hodil v osnovno šolo in se je naučil brati v knjižnicah, se je vpisal na univerzo in jo dokončal.
Usoda moralno zavedne kraljice z njenimi veliko bolj spotikajočimi se potomci se dotika usod ljudi, ki so se kljub neznosnim družinskim razmeram dvignili iz blata. Starogrški filozof Sokrat je razmišljal, ali je vrlina enaka znanju, a so se mnogi, ki so mu sledili, spraševali o zdravem razumu in nerazumu, psihologi in psihiatri so dodali nezavedne vzroke za naše obnašanje. Naj je človek še takšna uganka, sem ter tja kdo preseže pričakovano ter s tem vsaj malo dvigne teoretične in praktične meje neba.
