Lahkotnost govorjenja

Odločno, tudi spretno blebetanje še ne obeta, da bo zavzeto prav tako delovanje, vsaj pri človeški vrsti ne.
Fotografija: Kaj povemo, ko javno toliko govorimo? FOTO: Blaž Samec
Odpri galerijo
Kaj povemo, ko javno toliko govorimo? FOTO: Blaž Samec

Odločno, tudi spretno blebetanje še ne obeta, da bo zavzeto prav tako delovanje, vsaj pri človeški vrsti ne. Človek tako zlahka trosi besedje, sploh močno in populistično zveneče, kakor sipa pozna jesen odpadlo listje – ne nujno z zavedanjem, da ga bo slej ko prej treba pograbiti na kup. Potem pa narediti nekaj iz njega, da bo rep in bo glava, da bo smisel in bo bistvo, da bo tudi omika in bo spoštovanje, da bo zares svoboda.

Kaj povemo, ko javno toliko govorimo? Je zmoten vtis, da se preveč izgubljamo samo še v takšni ali drugačni polemiki in da je vedno več govora o propagandi (če ne o drugih, pa o ruski), ki sta po Albertu Camusu, po njegovem Upornem človeku, samo dve vrsti monologa? Toda nam – kakor premnogim nekoč, danes in jutri – manjka zlasti dialog, dialog, ki je, kakor je poudaril znameniti francoski mislec, razmerje, navadno med dvema človekoma, čeprav je ključen tudi med nazori, medtem ko je monolog vselej govor sebi in nič manj o sebi. Bolj ko polemiziramo in propagiramo, bolj se razgaljamo z besedami – in se odmika drugi, z vsem tistim vred, kar hoče in želi, kar zna in zmore, še premore.

V odmiku polemike ali propagande, v samoumiku monologa ni bližine, navadno še mostov ne, zato pa je občutiti rek, klišejski, čeravno ne značilen za vse kote sveta, za tukajšnjega pa gotovo: naj sosedu crkne krava. V zadnjem času je slišati nemalo spotike na račun grabljenja in nagrabljenega, prozoren populizem pač, ki počez brenka na čustvene strune in udarniško meče v isti koš tako lopovščino kot podjetnost, da bi pri zmanipuliranih množicah izzival nizke reflekse – in bi lahko, vtis je tak, njegovi mentorji, ki so jim pogodu dobrobiti globalnega kapitalizma, kolektivno eksperimentirali z možnostmi novuma, novega starega socializma.

Z neškodljivim eksperimentiranjem ni nič narobe, nič pa ne more biti prav z žaljivim manipuliranjem. Z želi, ki zbadajo, namesto da bi, kot je Camus nakazal svobodo, vabili k dialogu.

Preberite še:

Komentarji: