Magija Provanse
Načrt, da jo mahnemo proti jugozahodu, dokler ne prispemo v Provanso, je lani padel v vodo, ker nam je prekrižal pot okuženi klop. Letos so nam bile zvezde bolj naklonjene, klopi pa manj, in vse se je izšlo po načrtih.
Vajeni smo, da imajo velika mesta vrhunske muzeje, v katerih si stanjšaš podplate, preden prehodiš njihove dolge hodnike. V Provansi je drugače. Če se izogneš kaotičnemu Marseillu, se vse drugo zdi prijetno in obvladljivo. In zelo unikatno.
Pokrajina med gorami in morjem, prepredena z oljkami, trtami in sivko, skriva v sebi usodno privlačnost. Že stoletja v svoje kraje privlači senzibilne in ustvarjalne duhove. Na njenih dvorih so že v srednjem veku peli o ljubezni mojstri trubadurji. V Avignonu je našel zavetje izgnani Petrarka, prav tam ga je ujela nesmrtna ljubezen. Slikarje na jugu navdihuje neobičajna svetloba, ki lahko spreminja njihove barve in celo pogled na svet. Pesniki pripovedujejo o njenem vetru, nepredvidljivem mistralu, ki spravlja ljudi ob pamet. Naključje ali ne, njegovo ime nosi tudi veliki provansalski poet in Nobelov nagrajenec Frédéric Mistral.
Naj bo spokojno podeželje s kamnitimi vasicami ali slikoviti zalivi ob Azurni obali, mnogi umetniki so tam našli zavetje. Paul Signac, mojster pointilizma, je menda odkril Saint-Tropez daleč pred drugimi, Paul Cézanne se je vse življenje dobro počutil v rodnem kraju Aix-en-Provence, nemirni duh Pablo Picasso se je pogosto selil, a vendar ostal tudi umetnik Provanse. To je tudi van Gogh, ki mu je jug umiril bolečino. Tu sta še Marc Chagall in Henry Matisse, pa nekoliko manj razvpit, toda izvrsten Raoul Dufy. Tudi njega, rojenega v Normandiji, je začarala Nica in v tridesetih letih je z živahnimi barvami in hitrimi potezami lovil migetajoče vzdušje njene znamenite promenade, ulic in trgov. Vse se zdi kot bežen hip, ki bo zdaj zdaj minil …
Toda sledi, ki so jih v tej deželi pustili umetniki, so še vedno tu. Tudi zato je Provansa tako posebna.
