Metuljev let

Manj kot štiri tedne je do konca šole in prepričana sem, da smo te novice starši bolj veseli kot otroci.
Fotografija: Medtem ko naši otroci vztrajno zbirajo »papirje«, je njihov let vedno manj svoboden in radosten. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Medtem ko naši otroci vztrajno zbirajo »papirje«, je njihov let vedno manj svoboden in radosten. FOTO: Shutterstock

Morda pa sem le pod vtisom ustvarjanja plakata o odkritju penicilina, ki mi je požrl večino vikenda.

Ko sem hodila v šolo, mama ni imela pojma, kdaj pišem matematiko, kemijo ali slovenščino. Edinkrat, ko sem potrebovala pomoč, je bilo, ko smo se morali na pamet naučiti glavna mesta 40 afriških držav, in sem jo prosila, naj me izpraša.

Trideset let za menoj osnovno šolo obiskuje moja prvorojenka. Ambiciozna mlada dama je, kar pa še zdaleč ne pomeni, da imam pred šolo mir. Začelo se je že v vrtcu, ko so morali otroci, ki še niso znali brati, opraviti bralno značko. V šoli se je nadaljevalo s plakati, učenjem pesmic na pamet, najrazličnejšimi izdelki in celo s pripravami na šolski kros.

Vsem naštetim aktivnostim je skupno, da po hčerinem mnenju nujno zahtevajo mojo prisotnost. Moj otrok ni izjema, tudi velika večina drugih staršev popoldne po gozdu nabira glino, pripravlja powerpoint prezentacije, inštruira angleščino in preverja domačo nalogo iz pisnega deljenja.

Obstajajo seveda starši, ki se temu upirajo, a so njihovi potomci, ki tekmujejo s štirideset- in večletniki za svoj trud namesto s peticami nagrajeni s trojkami.

Ena bolj bizarnih stvari, ki jih prakticira naša šola, je, da na koncu vsakega šolskega leta v vsakem razredu izbirajo (akademsko) najuspešnejšega učenca. Izberejo sicer tudi najprijaznejšega, toda v časih, ki jih živimo, je prvo priznanje veliko bolj cenjeno.

Hči je že kakšen teden na trnih, ali ga bo (spet) osvojila. Skušam ji dopovedati, da je povsem dovolj, da sama pri sebi ve, da je najboljša, priznanje pa lahko morda letos dobi kdo, ki ga še ni. »Mama, lahko sem prepričana, da sem metulj, ampak če nimam papirja, ki to potrjuje, bodo vsi drugi še vedno verjeli, da sem samo punca,« mi je resno razložila, zakaj potrebuje priznanje.

Medtem ko naši otroci vztrajno zbirajo »papirje«, je njihov let vedno manj svoboden in radosten.

Preberite še:

Komentarji: