Mi, levičarji!
Pustimo ob strani slovensko politikantsko močvirje, levičarji imamo pomembnejše skrbi.
Odpri galerijo
Naletel sem na profesorico nemškega jezika, ki mi ni pustila pisati na tablo, ker pišem z levo roko. Foto Shutterstock
Ste začeli brati te vrstice v prepričanju, da odpiram temo o levičarjih in desničarjih v slovenskem politikantskem močvirju? Dovolite, da vas pritegnem na drugačen način.
Torej v srednji šoli – obiskoval sem jo v 80. letih 20. stoletja, da ne bo pomote – sem naletel na profesorico nemškega jezika, ki mi ni pustila pisati na tablo, ker pišem z levo roko. Češ da ona tega že ne bo gledala, v naravnost sovražni vnemi pa je vse skupaj nadgradila še s tezo, da smo levičarji zaostali, da so ga naši starši hudo lomili pri naši vzgoji in razvijanju veščin in podobne nebuloze.
Vsem v razredu so se povesile čeljusti, oči izbuljile, sam pa sem jo v maniri okorelega uličarja, ki na nespoštljivost, krivico in žaljivke odgovarja z brezmejno nespoštljivostjo, poslal tja, od koder je privekala na svet, da bi ga smetila z neumnosti. Prislužil sem si pogovor z ravnateljem, kjer sem govoril občutno več kot on in pri tem žugal pretežno z – levico.
Če bi v takratnem šolstvu poznali podobna pravila in organe, kot jih premoremo danes, bi v takšnem ali podobnem primeru uboga profesorica ostala brez službe, starši bi jo s tožbo finančno in psihično izčrpali, povrhu vsega pa bi doživela še medijski linč. No, moj primer se je končal s pogovorom v ravnateljevi pisarni, moja edina obveznost pri nemščini pa je odtlej bilo pisanje preizkusov znanja. Obvezno z nalivnikom v levi roki, ta pa je zvesto drsela po papirju, da so črke in besede dobile krila.
Sodim med približno 12 odstotkov svetovne populacije levičarjev. Znanstveniki ugotavljajo, da smo bolj kreativni, ker bolj uporabljamo desno stran možganov, da bolje opravimo več obveznosti hkrati, da v povprečju živimo devet let manj od desničarjev, da slabše prenašamo alkohol, da smo bolj nerodni ... In samo levičar lahko požanje seksi navdušenje, ko nežno dvigne pisalo: Ah, pa saj ste levičar!
Torej v srednji šoli – obiskoval sem jo v 80. letih 20. stoletja, da ne bo pomote – sem naletel na profesorico nemškega jezika, ki mi ni pustila pisati na tablo, ker pišem z levo roko. Češ da ona tega že ne bo gledala, v naravnost sovražni vnemi pa je vse skupaj nadgradila še s tezo, da smo levičarji zaostali, da so ga naši starši hudo lomili pri naši vzgoji in razvijanju veščin in podobne nebuloze.
Vsem v razredu so se povesile čeljusti, oči izbuljile, sam pa sem jo v maniri okorelega uličarja, ki na nespoštljivost, krivico in žaljivke odgovarja z brezmejno nespoštljivostjo, poslal tja, od koder je privekala na svet, da bi ga smetila z neumnosti. Prislužil sem si pogovor z ravnateljem, kjer sem govoril občutno več kot on in pri tem žugal pretežno z – levico.
Če bi v takratnem šolstvu poznali podobna pravila in organe, kot jih premoremo danes, bi v takšnem ali podobnem primeru uboga profesorica ostala brez službe, starši bi jo s tožbo finančno in psihično izčrpali, povrhu vsega pa bi doživela še medijski linč. No, moj primer se je končal s pogovorom v ravnateljevi pisarni, moja edina obveznost pri nemščini pa je odtlej bilo pisanje preizkusov znanja. Obvezno z nalivnikom v levi roki, ta pa je zvesto drsela po papirju, da so črke in besede dobile krila.
Sodim med približno 12 odstotkov svetovne populacije levičarjev. Znanstveniki ugotavljajo, da smo bolj kreativni, ker bolj uporabljamo desno stran možganov, da bolje opravimo več obveznosti hkrati, da v povprečju živimo devet let manj od desničarjev, da slabše prenašamo alkohol, da smo bolj nerodni ... In samo levičar lahko požanje seksi navdušenje, ko nežno dvigne pisalo: Ah, pa saj ste levičar!
