Mi, tovariši

Odprta imam okna in vrata, jem jagode in opazujem življenje pred sabo. Zvok avtomobilov, delovnega orodja, kikirikanje petelina, žvrgolenje ptic, cvetoče grme in drevesa, metulje, čebele in zeleno, veliko zelenega. Iz sosednje hiše se razlega pomirjajoča glasba: klavirju, ki sem mu tako rada prisluhnila v otroštvu, se je zdaj pridružil zvok violine.

Na predvečer praznika dela so takrat na okoliških hribih zagoreli kresovi, zrak je dišal po dimu in mesu z žara. Živahno je bilo tudi na našem hribu. Bili smo generacija – od starejših sosedov smo se navzeli navade priprave kresa in praznovanja za celo sosesko. Najprej smo jim le pomagali, potem pa prevzeli pobudo ter se obrnili nanje le po nasvet ali pomoč.

Ko se je april prevešal v drugo polovico, smo se večkrat dobili, da bi zvlekli na kup dračje. Prinašali in vlačili smo ga od blizu in daleč ter ga polagali okrog »stebra« bodočega kresa, ki so nam ga pomagali postaviti večji in močnejši od nas. Med dračje smo vtaknili še nekaj starega papirja, da je lažje in lepše zagorel. Tudi za pogostitev smo poskrbeli, peklo se je, pilo in jedlo za male denarje in naše veselje. Kar je ostalo, je shranil blagajnik za nakupe jedače in pijače za prihodnje leto. Vsaka hiša z naše in nekaj okoliških ulic je prejela povabilo na kres ter se ga redno in množično udeležila.

Kolega se je v teh dneh hudomušno pošalil, da smo bili za svoja leta že pravi kapitalisti, toda njegov argument – čeprav je bil šala – zlahka ovržem. Med nami ni bilo hierarhije, imeli smo enakovredno razdeljene naloge; bili smo tovariško, medgeneracijsko in trajnostno naravnani, ves dobiček smo investirali v dobro skupnosti. Morda smo bili bolj podobni kapitalistom takrat, ko smo na ulici prodajali limonado, ves izkupiček pa zapravili zase – v bližnji gostilni, za pice.