»Če bom jaz nosila poročno obleko, boste pa tudi vi malce potrpeli«

Najmanj 25 let življenja v družbi štirih predstavnikov moškega spola je pustilo posledice. Namesto da bi jih ženska roka skozi leta nežno usmerila v red in urejenost, obstaja upravičen dvom, ali ji je uspelo. Ob tem prizna občasne zdrse tudi pri sebi. Razkol v pogledih, kaj je primerno, da ne rečemo, kaj se spodobi, se je morda najbolj pokazal v teh dneh, ko se v družini pripravljajo na veliki dogodek: poroko najstarejšega potomca.

Pogovore o tem, kaj bo kdo nosil na slavnostni dan, so spretno odlašali. Ženska je ob različnih priložnostih zastavljala to vprašanje, a se ji je trojica, ki je še doma, izmuzljivo izvijala. Kakšen ji je zabrusil, naj se ne vtika, da seveda bo nekaj že oblekel, drugi je prepričan, da ima v omari že vse, kar potrebuje, pač skladno s tradicionalno mislijo, da lahko tisto, kar je dobro za (tuj) pogreb, pride prav tudi ob bolj veselem dogodku. Da o kravatah, ki osamljene že leta visijo v omari, ne govorimo. Še naprej bodo ostale tam. Le eden od trojice se je strinjal, da bo moral po nakupih. Medtem ko je ženska obredla vse trgovine v bližnji in nekoliko daljni okolici, je med moškimi obstajal tihi konsenz, da imajo stvari pod nadzorom in (verjetno tudi prepričanje) da ženska spet po nepotrebnem komplicira.

Stvari so dokončno ušle iz rok ob vprašanju, ali ne bi bili na neznosno vroč poletni dan primerni kar kratke hlače in natikači. In da lokacija sredi cvetočih travnikov in gozda kar kliče po sproščenosti. Pritegnil je celo bodoči ženin. Lahko da so vsi le provocirali, koliko prenese bodoča nevesta.

Takrat je nežno, a odločno, udarila po mizi (seveda zgolj v prispodobi) prav ona. Če bom jaz nosila poročno obleko, se boste pa tudi vi potrudili in malce potrpeli, je rekla nežno, a odločno. Za trenutek so utihnili. Obstaja upanje, da bo enega od njih vendar (pre)vzgojila bodoča žena.

Predajam ga v njene roke.