Novim spominom naproti

Četudi neki lep trenutek mine in zagotovo bo minil, se velja zavedati, spomniti, da je bil. Da je še kako zelo obstajal. Da ni izginil. Francoski sociolog, etnolog in antropolog Marcel Mauss je sicer trdil, da so najlepši spomini tisti, ki jih lahko pozabimo, obenem pa v svojem najbolj znanem delu, Eseju o daru, priznaval, da je vse dobro, kar prejmemo od ljubljene osebe, v resnici zakladnica spomina.

In poletje je vsekakor tudi čas, ki kliče po obujanju spominov. Tistih najlepših. Na počitnice iz otroštva. Mladostniška sanjarjenja. Reminiscence s potovanj. Čustvene vrtince. Družinska praznovanja. Odpiranje daril na silvestrski večer. Trenutke sreče. Na ljube ljudi in ljubljenčke, ki jih že mnogo poletij ni več z nami.

»Gledala bi te pri zajtrku, kako namažeš misli na kruh in jih pokapljaš z veselo marmelado,« je poskušala ugrizniti v rezino preteklosti Mojca Seliškar v pesmi Žalostno pismo v knjigi Sanjarije samotne sprehajalke, ki jo vse od izida vsako poletje vzamem v roke. Poletja nebo namreč zagotovo vselej prinese tudi otožnost s seboj. Pogled v bežeče – kot Magrittove – oblake na prelomu razgretega dneva me spomni na belino noninih las. Od nekod se sliši Santa Lucia. »Venite all'agile barchetta mia Santa Lucia, Santa Lucia!« … Na ves glas. Njuna pesem. Olupim mandarine. Najraje je imela neretvanske. Ravno prav sladke. Brez pešk.

Ni konca brez začetka. Začetki in konci si vedno sledijo tik za petami. Nikoli se nič ne konča, ne da bi se začelo nekaj drugega, ali začne, ne da bi se nekaj končalo. Trenutki, kot da lebdijo. In so podobe in z njimi spomini še bolj resnični ... Vedno del nas.

Poletje je zdaj. Jesen bo. Ampak najprej – poletje! V vsej svoji polnosti. Med zemljo in nebom. V soncu in toplem vetru. Zasanjano. Vzneseno. Novim spominom naproti.