Tisti junij 1991

Slovenija je postala država, mene pa je skrbelo nekaj drugega.
Fotografija: Vse poti so 26. junija 1991 vodile na večerno slovesnost pred parlamentom.
FOTO: Dokumentacija Dela
Odpri galerijo
Vse poti so 26. junija 1991 vodile na večerno slovesnost pred parlamentom. FOTO: Dokumentacija Dela

Pred tridesetimi leti sem bila študentka prvega letnika slovenščine in novinarstva. V zadnjih junijskih dneh leta sem se pripravljala na najtežji izpit v študijskem letu. Toporišičev Slovenski knjižni jezik 1. Šest pol, vsaka je imela sto vprašanj, je pomenilo vsaj tri tedne garanja. S profesorjevo slovnico sem dneve preživljala v Slovanski knjižnici, ki je bila takrat še zraven Križank, temačna, tiha in hladna.

V ponedeljek, 24. junija, smo s kolegi razpravljali o novi literarni nagradi, ki je bila podeljena prejšnji večer. Ob Muri je bil namreč izbran prvi kresnik. Dobil ga je Lojze Kovačič za svoj Kristalni čas. Slovenski parlament je 25. junija sprejemal temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in naša Slovenija je formalno postala država. Dan zatem so jo slavnostno razglasili. Mestno središče je bilo že dopoldne zaprto, ljudje so se zbirali ob stojnicah, jedli so klobasice, kupovali spominke, na Tromostovju je v narodni noši sedel Ivan Kramberger, hrup je vdrl v našo čitalnico in študija je bilo za ta dan konec. Vse poti so vodile na večerno slovesnost pred parlament.

Spomnim se nepopisne množice, plapolajočih zastav, častne čete, orkestrov in godb na pihala, spomnim se, kako je z odra donel glas Poldeta Bibiča in kako smo utihnili ob predsednikovih dovoljenih sanjah. Nadškof Alojzij Šuštar je blagoslovil na novo posajeno lipo in na koncu smo vsi zrli v nebo; v ognjemet, ki so ga spremljali zvonovi bližnjih cerkva. Ko se je Trg republike počasi začel prazniti, se je pred mano postavila televizijska ekipa iz New Yorka. Kaj misliš, da se bo zgodilo jutri? Še v žaru vzhičenosti in navdušenja sem odgovorila: »Nobody knows.« Saj res nihče ni vedel, kaj bo. Da bo drugo jutro popolnoma drugačen dan. V Sloveniji bo vojna, poročali bodo o spopadih, mrtvih, ranjenih. Doma bomo očistili klet in jo založili s hrano.

A mene je skrbelo povsem nekaj drugega: ali bo zaradi vsega odpadla pasja šola. Bo moj koker španjel imel poletne treninge? Kajti tam na poligonu pod gozdom sem se zagledala v pasjega trenerja. Letos bo minilo 25 let, odkar sva poročena.
 

Komentarji: