Možnost izbire
V začetku oktobra sem v Brkinih nabiral gobe. Našel sem dve in enega klopa. Brez posebnega vabila se je ta drugi znašel na moji koži. Šele dva meseca kasneje se je začela omotica in sprva rdeča lisa, potem še kolobar na koži. Evo, to sta bili moji najbolj zasoljeni gobi v življenju.
Borelioza očitno ni bila edina neumnost, ki mi jo je nakopalo leto. Inventura kaže, da sem v minulem letu podzavestno in postopoma podlegel junaški miselnosti nepremagljivega. Celo v zdravstvenih inštitucijah sem (lahkomiselno) opustil pravilo razkuževanja rok v javnih prostorih. Namesto prazničnega veseljačenja in velikega pričakovanja je sledila slabost, glavobol, vročina in bolečine v mišicah. Test je neusmiljeno pokazal dve črtici.
Sanja se mi ne, kje me je poleg bakterije našel še virus. Ko je za covidom zbolela še boljša polovica, sva v obupu hotela prestopiti kar med antivakserje. Če bi se en tak fundamentalistično zagrizen medicinski par v hipu tako tipično nehvaležno do medicine sprevrgel v »proticepilca«, bi to le še dodatno dokazovalo, kako hudo nevaren virus je, saj očitno res vsebuje tudi ideološki čip, ki okuženemu povsem pomeša orientacijo.
Nihče nam ne more z gotovostjo pojasniti, kako usodne spremembe je virusu povzročilo več milijard injektiranih doz cepiva, skoraj milijarda obolelih, vse interakcije med njimi, zdravimi in milijoni mrtvih po svetu. Nihče nam ne more razložiti, koliko lažje pridemo z virusom skozi zdaj po treh letih virusnega mikastenja. Lahko se odločimo za eno ali drugo skrajno razlago: Da je vse odvisno od boga, ki človeka pozdravi ali tudi ne. Po drugi skrajnosti pa, da je vse stvar človeka samega, ki se zna ali ne zoperstaviti bolezni. Cepiva so le en majhen delček obeh skrajnosti. Ne glede na rešitev dileme, vem eno: preden bom še kdaj šel v gozd, bom nekaj ukrenill proti najmanjši in najbolj usodni živalci v njem. In me prav malo briga, kaj pravi teorija in kako bodo ravnali drugi. Da le imam možnost izbire.
