Na en kozarček

Bilo je neke nedelje, ko me nihče, ne na zemlji ne na nebu, ni silil, da grem na dve- do triurno pedaliranje. Edina, ki na Gospodov dan niti ob delavnikih ne počiva, je notranja nuja.

Za sosednjo mizo

In sem šel, z domačije proti vzhodu, skozi kraj, v katerem je krivosodje spentljalo kozlovsko sodbo, pa proti krožišču, od koder je pogled edinega videčega očesa neslo proti najstarejšemu samostanu na Slovenskem, pa iz Ivančne naprej proti vzhodnim daljam. Veter v gofljico, a kar se komajda zmore, ni težko. Kolesarski picajzelj si že med psihološkimi pripravami na dnevne odvisniške odmerke natančno določi, koliko metrskih tisočev bo opravil. Moj obrat je bil določen na 25.000 metrih, kjerkoli mi bo števec to naznačil.

Naneslo je, da je obrat prišel natanko na koncu vasi, poimenovane po večji različici ene od drevesnih vrst. Na parkingu s smetiščnimi kontejnerji se namenim skrivoma olajšati, pogoltniti gel, vode v bidonih sem imel na pretok, pardon, pretek ...

Kar me onstran cestišča doseže vprašanje, ali sem v redu. Seveda, odvrnem, razen nog, ki me redno puščajo na suhem. Potem me glas povabi na kozarček. Glede na to, da smo globoko na Dolenjskem, le povprašam: Česa pa? Cviček bi me namreč biciklistično dotolkel bolj kot Pogačar preostali svet. Da o kakšni žganjici niti ne modrujem.

A bil sem povabljen na glaž navadne vode, iz črno-bele gradnje, v kateri je soproga za mizico pripravljala možu pozen zajtrk, on pa je imel opraviti v garaži in je ob smeteh zagledal ubogega zgonjenca.

Spil sem ponujeno, se zahvalil, mladi gospe namignil, kako ima srečo s tako dobrosrčnim partnerjem, se jima zahvalil, da sta mi polepšala že tako krasno dopoldne, in obrnil. Novim izjemnostim naproti. S sapico v zadek.