Najboljša leta

Najboljša leta našega življenja zdaj stojijo. Za nas, ki imamo spomine, zasičene z dogodki, je to neprijetno, a nekako se da živeti tudi od nostalgije.
Fotografija: Koncertna dvorana ni samo zvok. Ni samo svetloba. Tudi vonj koncertne dvorane je nekaj posebnega. Nekaj divjaškega je v tem vonju. In veseljaškega. FOTO: Roman Šipić/Delo
Odpri galerijo
Koncertna dvorana ni samo zvok. Ni samo svetloba. Tudi vonj koncertne dvorane je nekaj posebnega. Nekaj divjaškega je v tem vonju. In veseljaškega. FOTO: Roman Šipić/Delo

Jemljem zalet za dolgo polemiko. Kje smo preživeli najboljša leta našega življenja? Prijatelj Marcel Štefančič, jr., je odgovor na vprašanje zapisal v svojo prvo knjigo. Odgovor je jasen: v kinu. Res je, da je kino čudovit kraj. Čaroben. Kraj, ki ga neskončno pogrešamo, ker mali zaslon ne prinese čarovnije, ki jo premore tema kinodvorane.

Pa vendar. Sam sem najboljša leta preživel v koncertnih dvoranah. Ne v kinu, kraju gibljivih podob, pač pa v malih in velikih dvoranah, na dvoriščih in stadionih, kjer je ropotala glasba. Seveda, s Štefančičem sva se srečevala tudi v koncertnih dvoranah. Pa do stadiona v Izoli sva nekoč odpotovala, da si ogledava Iggyja Popa in njegove vragolije. A ko se bo prijateljski prepir začel, bodo okopi visoki. Marcel bo vztrajal pri kinodvorani. Moji aduti v polemiki bodo Hala Tivoli, predmestne dvorane, dvorana v študentskem naselju, klet v študentskem naselju, Kino Šiška, ki ni več kino, pač pa koncertna dvorana. Pa Bežigrajski stadion, dvorana vinoteke v New Yorku, Križanke, Cankarjev dom, konec koncev.



Koncertna dvorana ni samo zvok. Ni samo svetloba. Tudi vonj koncertne dvorane je nekaj posebnega. Nekaj divjaškega je v tem vonju. In veseljaškega.

Najboljša leta našega življenja zdaj stojijo. Za nas, ki imamo spomine, zasičene z dogodki, je to neprijetno, a nekako se da živeti tudi od nostalgije. Za mularijo, za generacijo, ki gre skozi čas formatiranja možganov, so reči drugačne. Izgubljajo. Vedo za zvoke. Vedo za svetlobo, ki prihaja z odra. Vendar ne vedo, kako se zvok meša z vonjem in tresljaji. V koncertni dvorani si skupaj s svojim plemenom.

In ko jemljem zalet za prepir, si v bistvu želim, da bi arbitraža, ki bo presojala, kdo ima prav, presojala na podlagi objektivnih kazalcev. Da gremo vsi skupaj v polno kinodvorano, da gremo vsi skupaj v polno koncertno dvorano. In da vidimo, kdo ima prav.

Preberite še:

Komentarji: