Nikoli več svobode

Zgodovina se nenehno ponavlja. Tudi ob vsakokratnih obletnicah vojnih grozot dežurni lovilci pozornosti hlepijo po tem, da javno izrazijo lastno mnenje, pa četudi je v bistvu prazna fraza. »Nikoli več,« lahko te dni spet poslušamo na vseh koncih in krajih, ko gre za 80. obletnico konca druge svetovne vojne. S takšnimi in podobnimi besedami nastopajo ljudje, ki jim državljani dovoljujemo, da se ukvarjajo s politiko. Ne samo to, celo izvolimo jih, da za začetek omejijo našo svobodo, potem postopoma kratijo vse mogoče pravice in vsiljujejo lastne ideološke poglede, prirejajo zgodovinska dejstva, slabšajo kakovost življenja na vseh ravneh ter s svojim vedenjem, besedičenjem in potezami sramotijo dostojanstvo posameznika in naroda ter krčijo demokratične vrednote. Zdaj smo že spoznali, da svoboda pravzaprav ne obstaja več.

»Nikoli več,« prostodušno in brez kančka slabe vesti izustijo desničarji, ki odkrito podpirajo Izrael pri izvajanju genocida nad Palestinci in nevarnega klovna iz Bele hiše. »Nikoli več,« jim veselo pritrdijo politiki, ki so zlovešče tiho ob grozljivem masakru civilnega prebivalstva v Gazi. »Nikoli več,« histerično ponavljajo predstavniki oblasti, ki se izgovarjajo na lastno nemoč in zvezane roke, saj da o vsem odločajo v Bruslju, v imenu enotne EU pa je po njihovo treba sodelovati v kolektivni hinavščini in strahopetnosti Evrope. »Nikoli več,« hlinijo številni mediji, ki pedantno in hladnokrvno poročajo o operacijah vojnih zločincev brez kančka preizpraševanja o tem, kam je izginila človečnost.

V strahu se bohotita postfašizem in neonacizem. V strahu se Evropa oborožuje. Zgodovina nas uči, kaj pomeni, ko se Nemčija brezmejno oborožuje, na drugi strani pa isto počne Rusija. Zgodovina se torej ponavlja, toda za začetek lahko vsaj na domačih tleh še kričimo »nikoli več«, ne da bi nas zaplinili s solzivcem in aretirali. Kričimo, dokler še imamo hrano in smo vsaj navidezno svobodni.