No, res hvala!

Na bencinski črpalki dobiš vse, tudi odmerek dobrote.
Fotografija: Obvezna oprema. FOTO: Grega Kališnik
Odpri galerijo
Obvezna oprema. FOTO: Grega Kališnik

V zadnjih dveh letih sem se naučil, da covid nikoli ne spi, morda sem ter tja zadrema, morebiti celo po nareku stricev iz ospredja, a nikdar ne vemo, kdaj ga kak morast sen pokonci vrže.

Tako vas bo vsaj nekaj odstotkov razumelo, da me je pri srcu stisnilo, ko sem med vožnjo na smučišče med Bohinjskim in Škofjeloškim ugotovil, da sem doma pozabil razkužilo. Ob meni pa potomec, najstnik, ki se še premalo zaveda čeri življenja.

Kaj naj storim? Domov že ne, zapravljen dan dopusta bi me peklil do velikonočnega ponedeljka. No, hvalabogu imajo v kraju, kjer škofje tacajo ali so tacali po močvirnem travniku, bencinsko pumpo, simbolno prevladuje zelena barva. Ko (pre)mladi uslužbenki povem, da mi ob morebitnem padcu na strminah grozi promil okužbene možnosti, mi brez žalosti v očeh pove, da razkužila nimajo. Oziroma, ups, imajo ga, litrsko, preglomazno za najgloblje, kaj šele moje žepe.

Tragičnemu dogajanju prisluhne starejši, od mene zgolj poldrugo desetletje mlajši uslužbenec, in gre v natančno preiskavo polic ter kmalu potrdi manko povpraševanega.

Potem pa nekopernikanski preobrat. Resda nosim smučarska oblačila, ki kažejo leta, odrgnine in sorodne poškodbe. Resda sem žalostnega obraza, resda ima sin smolo, da mi je nekoliko na zunaj podoben, no, naročeno nama je bilo čakanje, možak je šel v servisno ozadje in se vrnil s plastenko, ki je imela, čez prst, 750 mililitrov, predvsem pa, pa nisem Gorenjec, bistveno razlikovalno lastnost – na vprašanje po njeni ceni mi je bilo odgovorjeno: Je že v redu!

Da sem se vsaj malo odkupil za nepričakovano dobroto, ki sem jo pred naključnimi gosti na vse grlo hvalil, sem namesto dveh kupil tri twixe. In se znašel pred dilemo – ko mi naslednjič zmanjka protivirusnega razpršila, naj se žalostnega obraza spet odpeljem v mesto dveh najbolj znanih slovenskih Janov?

Komentarji: