Olimp sreče
Trudi se sprejeti, da je življenje dolgo, da se ljudje spreminjamo in obenem ostajamo isti, da moramo vsi do zadnjega narediti kakšno sranje in da nam je to treba odpustiti, da vsi samo hodimo in hodimo in hodimo in skušamo najti svojo pot, da vse poti sčasoma pripeljejo na vrh. /…/ Odlomek v knjigi Zberi pogum, avtorice Cheryl Strayed, nadaljuje razmišljanje po ogledu presunljivega italijanskega filma Nuovo Olimpo, navdihnjenega po resnični zgodbi.
Dogajanje je postavljeno v brezčasno slikovit Rim – z mareličnimi pročelji in čarobno ožarjenimi sončnimi zahodi, kot jih na vsem svetu premore le to mesto –, pozna sedemdeseta leta, Nuovo Olimpo pa je kinematograf, kjer se srečujejo tudi istospolno usmerjeni mladi. Se spoznavajo. Zaljubljajo. Kot se zgodi tudi postavnima študentoma medicine in režije. Pietru in Enei. Močno. Na mah. Na polno. Kot v filmu, kot radi rečemo. Le da se je to čisto zares zgodilo. Zaradi spleta nesrečnih naključij v njuno razmerje – še preden bi se sploh lahko začelo – poseže usoda. In ju loči. A čez mnogo let spet združi. Za bežen trenutek. Z večnim zavedanjem o izgubljeni – pravi – ljubezni.
»Sve prave su ljubavi tužne,« (Vse prave ljubezni so nesrečne) je dal že zdavnaj vedeti nepozabni pokojni srbski kantavtor Đorđe Balašević. In tudi v filmu Nuovo Olimpo žena že odraslega Pietra, Gulia, ki ji je zelo jasno prav vse, zrelo pove, da samo neizpolnjene ljubezni trajajo večno. Tako kot tudi Rim, ki za vedno opraska srce.
Ne glede na našo »avtocesto«, kako smo navigirali svoje sanje, želje, ljubezen, odpuščanje, smo seštevek vseh doživetij in tistega, kar smo se naučili iz njih. Naredila so nas. Zberimo pogum. Vzemimo »usodo« v svoje roke. Podajmo se na svoj Olimp sreče. Naj se zgodi!
