Plevel naš najdražji
Že leta si belim glavo, zakaj morajo biti ekološki pridelki tako dragi. Cene ekološke čebule so dvakrat, trikrat, štirikrat … višje. Pa sploh ne upoštevam gurmanskih modnih muh, kot je čebula roscoff, ki so jo v 17. stoletju iz Portugalske prinesli v Bretanjo in jo od tam kot najboljšo čebulo tega sveta z obilico francoskega šarma prodajali po južni Angliji. Tam je te dni vredna nekaj manj kot deset funtov, v Franciji pa – je le treba vedeti, da iz nje kuhajo tudi marmelado – niti petnajst evrov: natančno 14,80 evra. To ni cena za vrečo, ampak za kilo.
Česen je še dražji. Pri tem pa ljudsko zdravilstvo od antike naprej za uravnavanje pritiska in nasploh za krepko zdravje ljudi priporoča vsakodnevno uživanje čebule in česna, ki sta zrasla v zdravi zemlji in se osušila v naravni senci. Brez potuhe kemije. Presneto drago priporočilo. Za lonec dobre čebulne juhe ali pravi golaž gre kila čebule kot nič.
Pri nas je letos čebula kot iz kataloga. Seveda ekološka. Junija jo je žgalo sonce, da so bile razpoke v zemlji za prst debele in globoke, potem so med njo lili potoki, ne glede na vreme in prizadevno okopavanje v prvih mesecih pa je noč in dan rasel plevel. Poznam kar nekaj vrst rastlin, ki jih nespoštljivo vlečemo za stebla in jih poskušamo za zmeraj odtrgati od matere zemlje, pa vendar ta neizmerna raznovrstnost – oblik in barv, višine, rasti, cvetja in semen – presega moje skromno znanje. Toda raška, ptujska in belokranjska čebula, rdeči baron in nekaj vrst šalotke so pred tednom dni, na dnu globokega morja plevela, ki je za letos izginilo, pokazale vso svojo lepoto. Zdrave kot dren. Lanska čebula je zdržala do nove.
Počasi se mi svita, zakaj je ekološka čebula tako draga. Zaradi plevela, ki jo kot dragocen senčnik varuje pred opeklinami; zaradi vseh mogočih zdravilnih snovi, ki jo branijo pred boleznimi; zaradi arom, ki jih sosedam podari za prijazno druženje. Po vsem sodeč ekološki kmetje ta dragoceni plevel med čebulo sadijo, pri nas pa se zaseje sam.
