Pomemben klic
Proti postaji sem hodila nekoliko hitreje kot sicer. Ko sem prispela v mestno središče, sem dihala precej bolj nervozno kot običajno, kajti šele takrat sem ugotovila, da sem doma pozabila – MOBITEL.
Prva misel – vrnila se bom ponj! Ni govora, skoraj sem že pred vrati banke, kjer moram opraviti nekaj zelo pomembnega. Druga misel – s čim popolniti to nepopolnost, ki me je preplavila, takoj ko sem dojela, da ga nimam v žepu.
Kako naj vsem okoli sebe prikrijem, da sem brez najpomembnejšega miselnega vsadka?! In tretja misel – kaj, če me pokliče … in sledil je cel seznam pomembnih ljudi, ki me bodo poklicali prav zdaj v tej uri in pol, ko bom brez mobitela.
Poslali mi bodo whatsapp … Dobila bom posebej pomembno sporočilo na viber … Morda mi bodo končno odgovorili glede intervjuja, za katerega sem zaprosila, in to se bo seveda zgodilo prav zdaj in ravno zato, ker je moj mobitel ostal sam na delovni mizi.
Bančni uslužbenki sem živčno pojasnila, kaj potrebujem, in še bolj živčno odhitela domov – nisem bila sposobna počakati na avtobus. Razdalja štirih avtobusnih postaj res ni omembe vredna.
Ekran se je ob mojem dotiku leno prižgal. Nobenega telefonskega klica. Niti enega sporočila na whatsappu. Viber – prav tako nič. Namesto da bi se umirila, so se mi v mislih razbesneli viharji. Uro in pol me ni nihče poklical? Nihče mi ni ničesar napisal? Nobeno srečanje, nobeno delo in nobeno prijateljstvo ni propadlo, ker je bil moj iphone pozabljen?
Čuden občutek praznine. Zgrešenosti. Zapuščenosti. In hkrati močan občutek, da je ta občutek povezanosti, pomembnosti in nujnosti povsem izmišljen. Kakšna praznina? Kakšna zgrešenost? Kakšna zapuščenost? Temu se preprosto reče odvisnost.
