Povsod je lepo
Tudi sam sem v tujini večkrat silil na ladje za opazovanje kitov. Ampak tega, kar sem videl v majhnem domačem zalivu, ne bom nikoli nikjer drugje.
Odpri galerijo
Grbavec ob čolnu Morske biološke postaje 2009. FOTO: Boris Šuligoj
Ne vem, kakšen bes popade poleti običajnega Evropejca. Če ne gre kam, se zdi, da ga bo doma rutina ubila. Potem za teden ali dva spremeni ritem, kraj, zajtrk, vzame knjigo, si pod noč privošči, zapleše, sanja in se vrne v svoj zalivček, napetih mišic, kot Hemingway iz Bodeguite ali Floridite.
Znanec G. je povedal, kako je nekega jutra prišel na svoj balkon pod Crvenim Vrhom pri Savudriji, s katerega se je (ne boste verjeli) navsezgodaj najraje polulal direkt v morje. Tega jutra je s krmežljavimi očmi gledal zaliv in nedaleč od obale zagledal ogromno črno telo, ki je najprej puhnilo oblaček kapljic v zrak, se prevalilo čez val in se potopilo. »Prepotoval sem pol sveta, da bi gledal kite, ampak da ga bom opazoval tik pred domačo hišo, v takem miru in samo jaz, tega si ne upam povedati na glas.«
Tudi sam sem v tujini večkrat silil na ladje za opazovanje kitov. Bil sem v Húsavíku, v prestolnici za kite na severu Islandije, videl sem tri ali štiri. Ampak tega, kar sem videl v majhnem domačem zalivu, ne bom nikoli nikjer drugje. Na gladini pred Fornačami, na primer, naplavljeno truplo brazdastega kita, katerega kosti zdaj krasijo muzej v Ljubljani. Gledal sem Uga Fondo pod morjem, kako je kita začasno pokopal na dno. Šest let kasneje nam je na skoraj istem mestu grbavec vzel sapo, ko je skočil v vsej svoji veličini kakih osem metrov visoko iz vode in »razbil« morje pred Morsko biološko postajo.
Kakšen teden kasneje je »velikokrilatež iz Nove Anglije« prav tam premišljeno poiskal službeni čoln morskih biologov, obstal, se obrnil na bok, pomolil rep iz vode in tako pol minute počival vzdolž barke, štiri metre stran. Zdelo se je, da je rekel: »Tu sem, vi ste od foha, lahko me počohate.« Potem je prav počasi potonil in odplaval. Moral je biti učen grbavec, ker je vedel, komu in kako naj se predstavi. In tudi sam ne vem, kaj sem počel tri ure na ladji na severu Islandije za kakih 100 evrov. Ampak, če ne bi bil tam, ne bi vedel.
Znanec G. je povedal, kako je nekega jutra prišel na svoj balkon pod Crvenim Vrhom pri Savudriji, s katerega se je (ne boste verjeli) navsezgodaj najraje polulal direkt v morje. Tega jutra je s krmežljavimi očmi gledal zaliv in nedaleč od obale zagledal ogromno črno telo, ki je najprej puhnilo oblaček kapljic v zrak, se prevalilo čez val in se potopilo. »Prepotoval sem pol sveta, da bi gledal kite, ampak da ga bom opazoval tik pred domačo hišo, v takem miru in samo jaz, tega si ne upam povedati na glas.«
Tudi sam sem v tujini večkrat silil na ladje za opazovanje kitov. Bil sem v Húsavíku, v prestolnici za kite na severu Islandije, videl sem tri ali štiri. Ampak tega, kar sem videl v majhnem domačem zalivu, ne bom nikoli nikjer drugje. Na gladini pred Fornačami, na primer, naplavljeno truplo brazdastega kita, katerega kosti zdaj krasijo muzej v Ljubljani. Gledal sem Uga Fondo pod morjem, kako je kita začasno pokopal na dno. Šest let kasneje nam je na skoraj istem mestu grbavec vzel sapo, ko je skočil v vsej svoji veličini kakih osem metrov visoko iz vode in »razbil« morje pred Morsko biološko postajo.
FOTO: Marko Komac
Kakšen teden kasneje je »velikokrilatež iz Nove Anglije« prav tam premišljeno poiskal službeni čoln morskih biologov, obstal, se obrnil na bok, pomolil rep iz vode in tako pol minute počival vzdolž barke, štiri metre stran. Zdelo se je, da je rekel: »Tu sem, vi ste od foha, lahko me počohate.« Potem je prav počasi potonil in odplaval. Moral je biti učen grbavec, ker je vedel, komu in kako naj se predstavi. In tudi sam ne vem, kaj sem počel tri ure na ladji na severu Islandije za kakih 100 evrov. Ampak, če ne bi bil tam, ne bi vedel.
