Radiča pa ni
Sobotno jutro naj bi bilo lenobno in brezskrbno. Popolno zbujanje bi bilo takšno, kot ga večkrat na dan uprizori mačka: še preden odpre oči, na široko zazeha in pokaže dve vrsti morilskih bodalc v sicer tako ljubkem gobčku. Potem, še zmeraj zleknjena na mehkih blazinah, s hitrostjo makovega popka, ki razpira cvetne liste, odpira veke. S črno žametno šapico si nalahno pomane oči, potem si s tačkama pokrije obličje, še vedno napol v svojem sanjskem svetu, kjer se mogoče lovi s tolpo miši, in nato z jezičkom, hrapavim kot brusni papir, opravi obred umivanja. Kot da sta ves svet in ves čas tega sveta in vseh drugih svetov njena od nekdaj in na veke vekov.
Nekje med zehanjem in mežikajočim pozdravljanjem sončnega jutra me prešine: treba je iti na pot, drugače ga bo zmanjkalo. Obredno zbujanje po mačje je prestavljeno. Ob džezvi, v kateri voda noče in noče zavreti, se mi med nestrpnim čakanjem v spominu zvrstijo podobe in okusi z daljne Islandije. Z odprtimi usti sva v nakupovalnem središču na robu Reykjavika ob bogati ponudbi domače jagnjetine in domačih rib strmela v vabljive jagode in temno rdeč paradižnik, papriko in zelenjavo – z Islandije. Res je, da imajo Islandci delujoče vulkane z vrelo lavo, gejzirje in majhne brbotajoče izvire termalne vode, v katerih lahko kar na prostem kuhajo, zato ni čudno, da so se spomnili na rastlinjake, ki jih greje voda, toda tudi mi imamo svoja bogastva. Poleg termalne vode tudi Primorsko, kjer pozimi čudovito raste radič in še ducat vrst druge zelenjave, vse po vrsti zdrave in okusne.
Kdove kaj je narobe z nami, da police tujih trgovin v naših krajih polnimo s tujim sadjem in zelenjavo, ki smrdita po škropivih in prideta z drugih celin. Nadvse okusen radič, rdeč, zelen in pisan, v majhnih rozetah, ki zraste v Vipavski dolini, je bil tudi to soboto na cerkniški tržnici razprodan že zjutraj. Takrat, ko se je mačka v sanjah še oblizovala po kosilu, v katerem ni bilo nobenega radiča.
