Sam svoj dohtar
Na lepem me je začelo črvičiti. Že misel na klicanje v ambulanto mi nevarno dvigne pritisk. Srh me spreleti, če pomislim, da bi me poslali kam dlje. Kaj, če bi bilo treba na urgenco? Za bolezen tako nikoli ni pravi čas, zdaj pa res ni. Ne vem, kdo stavka, kdo grozi s stavko, kdo simpatizira, kdo je proti, skratka, na čigavi strani je treba biti? Če grem k zdravniku, sem stavkokaz?
Če ne grem k zdravniku, podpiram zdravnike, zdravstveno blagajno, vlado ali puntarske bolnike? Ti so se mi na posnetkih zdeli precej zdravi. Tisti, ki leta čakajo na vrsto pri ortopedu ali kakšnem drugem odrešeniku, ne bi tako živahno poskakovali. Če seveda niso simulanti.
Ah, zgodbica o simulantih. V času mojega otroštva so rodne Haloze šele odkrivali. Zdravniki niso bili med najdrznejšimi pionirji. V ambulante so stežka zvlekli kakšnega dohtarja. Bolj kot obljube o prijetnem delu med večinoma prijaznimi in pohlevnimi domačini so zalegle grožnje. Zdravniki, ki jih je doletela kazen pri nas, so se menjavali pogosteje kot prestopna leta.
Nepozaben pa je jezni bog v belem, ki je prišel z juga, slovel je kot neusmiljen kvartopirec in ljubitelj nočnih lepot. V ambulanto, polno moških, ki so sedeli ob pljuvalnikih in pepelnikih, in žensk z ruto na glavi, je prihrumel s Ptuja, z globokimi podočnjaki pod črnimi očmi, okoli enajstih. Ob enih je bila čakalnica prazna. Mlajše od šestdeset je nagnal in nahrulil, da so simulanti, starejše od šestdeset je nagnal in za njimi vpil, da je od nečesa treba umreti.
Zato smo se pri nas doma zdravili sami. Zunanje poškodbe smo zdravili z arniko v žganici, notranje tegobe pa s kamilicami. Rman je ustavljal kri, trpotec je bil antibiotik. Je kaj čudnega, da nihče v družini ni bil kronični bolnik?
Zdi se mi, da so spet prišli časi, ko se je dobro zanašati nase. Bogato tradicijo samozdravljenja samo še nadgradim. Po vsevednem spletu, kjer človek izve vse o boleznih, zdravljenju in zdravnikih, iščem šiviljski tečaj za šivanje razmesarjenih prstov in navodila za montiranje mavčnih oblog.
