Srca v dlaneh
Ne vem, kdaj me je zadela, ljubezen do jezika, tako zares. Morda sem imela pet let, ko sem morala na željo mojega starega očeta kar naprej recitirati Kajuha. Stari oče je nerad govoril o vojni, ko se je boril v Šercerjevi brigadi, v XIV. diviziji, rad pa se je spominjal Karla Destovnika - Kajuha, drznega mladeniča, ki je izgubil življenje v Belih vodah, ko so jih zaradi izdaje napadli Nemci. Malo drobno knjižico je imela takrat v lasti vsaka hiša. In tako sem ponosno recitirala Samo en cvet, en češnjev cvet ... Ali tisto, ki mi je zdaj najbližje Ko človek bo človeka prepoznal: Zakaj ne nosite v dlaneh svojih src, ljudje?.
Vsi pri nas doma, pa tudi sosedje v vasi, so, odkar pomnim, brali pesmi, recitirali. Poezija je bila takrat del vsakodnevnega življenja, tako kot petje ob večerih, pripovedovanje zgodb. Kot osnovnošolka sem, tako kot vsi, vsako leto recitirala poezijo Franceta Prešerna na odru Zadružnega doma in rastla z njim. Potem sem poiskala Kosovela, obsedeno sem brala Zajca, Zlobca, Minattija, Pavčka, potem Šalamuna … in začela pisati prve najstniške zapise. Nekatere so potem objavili v reviji Mentor, in zdelo se mi je, da je svet moj. Ko sem začela pisati za Sobotno prilogo, in delala intervjuje s slovenskimi pesniki in pisatelji, ki so s tako ljubeznijo govorili o slovenskem jeziku, sem zautila, da sem našla svoj poklic. Enkrat takrat sem pomislila, kako samoumevno se nam zdi, da lahko pišemo, ljubimo, pojemo, kričimo v jeziku, ki smo ga dobili z rojstvom. A velike besede o pomenu kulture in slovenskega jezika, zaradi katerega smo preživeli kot narod, so se mi ob vsakem kulturnem prazniku zdele bolj prazne in nesmiselne. Tudi zato, ker so bile tako v neskladju z dejanji. Na odnos države do ustvarjanja v slovenskem jeziku so vsa ta desetletja kazali čedalje nižji honorarji za knjigo, roman, za članek, kritiko, esej ali dramo.
Pisana slovenska beseda od osamosvojitve na trgu nikoli ni imela manjše vrednosti. Ko je letošnji nagrajenec Prešernovega sklada Dušan Jelinčič, tržaški pisatelj, dejal »moja duša piše v slovenskem jeziku«, me je spreletelo. Vse, kar sem in znam, je moj jezik. Slovenski jezik je moje otroštvo, je otroštvo mojih prednikov, so vse zgodbe in izkušnje, so bolečine, hrepenenja naroda. V jeziku je vsa naša zgodovina – tista, ki je ne poznamo, tista, ki so nam jo izbrisali, pa tudi tista, ki kaže na to, da smo se bili pripravljeni upreti, braniti svoje poganske bogove in svoj jezik. Zato sem se danes posebej spomnila Kajuha in na njegov verz: Prav v teh, prav v teh usodnih dneh bi morali nositi vsi srca v dlaneh …
