Zabava za eno noč

Kakšna sreča je bilo odraščati v ulici, polni vrstnikov; drug drugemu smo se lahko kadarkoli nenapovedano zglasili na vratih, se klicali po telefonu (»A greš kaj ven?«) ali opozarjali nase z metanjem kamenčkov v okno sosedove sobe. Igrali smo se ravbarje in žandarje, med dvema ognjema, vohunili za sosedi, prirejali kresovanje, polhali in piknikovali.

To so bila pozna devetdeseta, začetek dvatisočih, ko smo večinoma poslušali evropski in ameriški pop, pa bili vendar osnovno splošno razgledani v domači in tuji kitarski glasbi: Niet, Nirvana, Siddharta, Big Foot Mama in podobno.

V domačem kraju z okolico je prva takrat cvetela, žgali so ga v vsaki vasi od Godoviča do Rovt. Če že nismo obiskovali koncertov, smo te skupine poznali po imenu in delno po članstvu, si glasbo izmenjevali na kasetah in cedejih in znali zapeti vsaj eno kitico ali refren.

S sosedo sva ob škarpi pred hišo včasih za lastno veselje prepevali mešan repertoar tiste najine zgodnje mladosti in neredko je zazvenel tudi 3. december Prisluhnimo tišini. Prelepo balado s tragičnim ozadjem smo takrat znali na pamet tako rekoč vsi; še s sošolcem bi jo skupaj odpela na Korajži velja, če ne bi korajže imel samo on in jo je naposled izvedel brez mene.

Če bi morala izbirati, ali sem nostalgik ali romantik, bi rekla oboje, ob vesti, da se bo skupina po dolgih letih združila za en sam koncert v Rovtah, pa je krepko prevladalo prvo. Bili smo le mulci, ki si takrat nismo predstavljali, kako zelo nas bodo zaznamovali – in zagotovo si tega niso upali zamišljati niti sami.

V soboto se je v Rovtah zgodil več kot koncert: bil je priložnost, povod za obujanje spominov, za brskanje po arhivih, obnavljanje starih vezi in spletanje novih – za naju s sosedo pa tudi, da sva 3. december, ki me bo vedno spominjal na sošolca, prvič (končno!) slišali v živo.