Striženje volka v ovčji koži
Od lanskega decembra nisem poročala o dogajanju z našim (z)mešanim terierlagottom Lotom in nemara tiste, ki ste prebrali zadnje Dobro jutro, skrbi, ali imam po frizerski intervenciji še cele prste. Nemara je kdo pomislil celo na afero odrezana roka. Te vrstice tipkam skoraj desetprstno, torej – preživela sem.
In to herojsko. Po prvih rezih s škarjicami, ki so sicer namenjene bistveno manjšim posegom, sem Lota prikrajšala za brke, brado in potuhnjen pogled izpod frufruja. V nadaljevanju sem ga rešila tudi zimskega kožuha, pri čemer je bacek Jon postal krepki suhec. Po dodatnem priboljšku ali treh je bil samo še – krepki.
Striženje je potekalo v več fazah. Dlaka, iz katere bi lahko sestavil novega psa, se je še tedne valjala po ljubljanskih Savljah in Rašici. Upam, da so jo ptice izkoristile za toplotno izolacijo gnezd. Loto, ki je posege prestal nerazumljivo stoično, je šele po striženju ugotovil, kaj pomeni biti v stiku s samim seboj, in se začel praskati kot nor.
Dobil je tudi novo modro ovratnico in značko s svojim imenom. Skoraj dve leti je hodil naokoli s ploščico naše pokojne Lady, kar bi lahko drago stalo tistega, ki bi o njegovem značaju napačno sklepal po imenu na ploščici.
V resnici Loto v vseh pogledih vse bolj napreduje. A povsem običajen pes ne bo nikoli. Že nekajkrat je, potem ko sva ga pohvalila, pokazal svoj stari obraz. Ne, grize že dolgo ne več, zabrenči pa še (pre)rad. Zadnjič se je to zgodilo, ko naju je gospa z drugim psom pozdravila z besedami: »O, to je pa Loto! Pa saj je čisto prijazen …« Hvala se pri Lotu slabo postara.
Zato bom raje tiho, ker ga moram do konca tega meseca spraviti na cepljenje proti steklini. Naj se zgodi čudež in iz ambulante vsi pridemo celi. Loto pa z odmerkom cepiva v ta zadnji. Pa tudi če bo malo pobrenčal.
