Topli ljudje iz mesta duhov

S kolegico sva si po zajtrku zaželeli (močne) kave in sprehoda ter jo ubrali navzdol po ulici proti središču Srebrenice, mesta duhov. »Včasih ves dan ne vidim nikogar stopiti iz hiše,« mi bo pozneje tistega dne dejala ena od mam Srebrenice. Mladi odhajajo, ker zanje ni prihodnosti – ni služb, ni klubov, v katerih bi se zabavali, ni gledališč, niti koncertnih hal.

Kljub vsemu je bila Srebrenica nekoč del jugoslovanske rokenrol scene, v njej je vrvelo od življenja. Do tistega julija. Trideset let kasneje je maj prinesel tudi lepe zgodbe – eno od njih je pomagal spisati sedemdesetletni S. Na ulici ga je U. vprašala, kako teče življenje. Nit med nami se je spletla, ko smo ugotovili, da smo vsi trije novinarji, in povabil naju je k sebi domov na kavo.

Za kuhinjsko mizo je obujal spomine na »nekoč«, ko je delal kot časopisni in radijski novinar. Pokazal nama je debel zvezek, polepljen s starimi članki, ki jih je spisal. Razgovoril se je o svojem delu na radiu Slobodna Evropa, z ženo, ki nama je postregla še z domačim pecivom, sta razlagala, kako sta pred tistim julijem zbežala iz Srebrenice in se desetletja kasneje vrnila. Ker je tu njun dom, njuno okolje, njuni ljudje – kolikor jih je še ostalo. Z nizko pokojnino in plačo nekako preživita.

Na vprašanje, kako, je gospa odvrnila, da jima je dobro. Da nekako gre. Nasmeh jima je krasil obraz, toplina, ki sta jo izžarevala do dveh popolnih tujk, ki sta ju sprejela v domačo, po genocidu obnovljeno hišo, je bila otipljiva. Slovenci smo v Srebrenici zelo dobrodošli, Bošnjaki tam nikoli ne pozabijo poudariti, kako smo pomagali beguncem v 90. letih in koliko smo jih sprejeli v svojo domovino.

Čeprav je bil namen našega obiska v Bosni in Hercegovini poučiti se o enem najtežjih in najtemnejših poglavij zgodovine, nikoli pozabiti, nenehno opominjati, vse in vsakogar, sem vendarle večkrat pomislila tudi, kako lep je občutek kot popoln tujec biti – sprejet.